Zakaj je tako, je vprašanje, ki se neprestano vriva v ospredje Batovega »predavanja« o ključnih konceptih. Knjiga je sicer strukturirana in napisana kot učbenik, spisan v namenu prikladnem jeziku in z artikulirano dikcijo, za nameček pa podkrepljen z dobro odbranimi ilustracijami in primeri. Brez teh in brez avtorjevega dokaj elegantnega »uzgodbenja« prepleta zgodovine in teorije fotografije bi imeli dokaj suhoparno vzorčno delo s svojega področja. Niso pa ilustracije, zgodbe, anekdote in primeri le sredstvo, kako razbiti takšen »uvod« v predmet, pač pa se v knjigah o fotografiji navadno izkažejo za ključne – tako z vidika bralske izkušnje kot z vidika utemeljevanja in prepričevanja.
Dobra knjiga o fotografiji, naj gre za teorijo, zgodovino ali filozofsko razpravo, kot je Barthesova Camera lucida, stoji in pade z navajanjem, členitvijo in dokončno interpretacijo ali umeščanjem izbranih primerov. Obetavno branje o fotografiji vedno znova obljubljajo tiste razprave, ki se vešče opirajo na ključno opravljeno fotografsko delo in ga relevantno razlagajo. Ravno tu pričujoča knjiga presega svoj osnovni didaktični namen in svojo funkcijsko vpreženost v razjasnitev ključnih pojmov. Dejstvo, da je za dosledno razmišljanje o fotografiji nujno poznati dejansko prakso ter raznolikost načinov in dosežkov, samo kaže na to, kako samo fotografsko delo prehiteva sekundarne, pridružene diskurze, zgodovinskega, teoretskega in interpretativnega.
Batovo delo je gotovo vredno branja tudi zato, ker se dviga z za zdaj ne pregosto popisanega lista, hkrati pa to počne v nameri uvajanja pojmovnega in metodološkega reda, ki na področju fotografije nista videti samoumevna.