Duplek.»Mami, kje je Pal? Kam se je skril?« vsak dan sprašuje štiriletna Patricija in po kmetiji zaman išče svojega štirinožnega prijatelja. Mama je v zadregi. Le kako naj otroku pove, da se je pes utopil v vodi in da ga je odnesla pobesnela Drava.

»Videla sem ga, da je poskušal plavati proti hiši, vendar je bil tok vode premočan. Dolgo časa je cvilil, potem pa ga je odneslo,« pravi Valerija Lešnik, stisne zobe in se obrne stran, da ne bi videli njenih solz. Po katastrofalni poplavi, ki jim je uničila skoraj vse, se je zaprla vase in otopela. »Včasih hodim sem ter tja in nič ne naredim, čeprav je vse narobe in imam za več mesecev dela. Samo gledam in se bojim, katera bo naslednja stvar, ki nas bo prizadela in dokončno uničila.«

Življenje je res krivično. Tistega, ki ga tepe, ga navadno tepe celo življenje. Tudi pri Lešnikovih se je v zadnjih letih zvrstilo že toliko tragedij, da sta Valerija in njen brat Cveto Lešnik na robu obupa. Mati, ki je bila zaradi bolezni dolgo časa na invalidskem vozičku, je umrla pred tremi leti na Cvetov rojstni dan. Oče se je zaradi črevesnega obolenja poslovil lani septembra. Prejšnji ponedeljek jim je deroča reka uničila skromno urejeno stanovanjsko hišo, poplavila garažo, vsa gospodarska poslopja in kmetijsko mehanizacijo. Nekaj dni kasneje bi imeli skoraj požar. V vlažni in pregreti slami je prišlo do samovžiga, vendar so na srečo še pravočasno preprečili, da niso izbruhnili ognjeni zublji, ki bi uničili še tisto, kar je ostalo po poplavi.

Na dvorišču je bila voda usodnega ponedeljka visoka več kot meter in Cvetu se je zdelo, da ima moreče sanje. »Nisem mogel verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Kakšna katastrofa! Voda je odnesla več kot 80 silažnih bal in podrla silos, v katerem smo imeli 60 ton koruzne silaže. Ozimnica in sodi z vinom so odplavali, najbolj pa me boli, da je uničen tudi naš dom in da zdaj spimo kar na jogijih.«

Lešnikovi sami brez pomoči dobrih ljudi stanovanja ne bodo mogli obnoviti, ker denarja nimajo. Cveto se preživlja samo s kmetijstvom in živinorejo, Valerija, ki je po poklicu trgovka, dela štiri ure na dan na kmetiji Heler za majhno plačilo. Tudi plača njenega življenjskega sopotnika, ki je zaposlen v Kmetijski zadrugi Rače, je slaba. Bojijo se, kaj bo, ko bo prišla zima.

Po poplavi so jim na pomoč priskočili prijatelji, sosedi, gasilci in vojaki. Več dni so čistili mulj in s čisto vodo prali stroje. »Ko so v ponedeljek vremenoslovci napovedali, da bodo spet poplave, se mi je skoraj zmešalo,« pravi Cveto. »Izgubil sem vso voljo do kmetovanja, do dela, do vsega. Celo poletje in jesen smo garali na poljih, zdaj pa imamo samo na tone mulja. Še hrane za živino nimamo dovolj.«

Telesno je že skoraj povsem omagal. Že pred poplavo se je zaradi povišane telesne temperature počutil slabo, zdaj pa je njegovo zdravstveno stanje še slabše, tako da se še komaj drži na nogah. V noči na prejšnji torek, ko so člani štaba civilne iniciative Valerijo in otroka s čolni odpeljali na varno, je Cveto skupaj z možmi, ki so pomagali reševati živino, ostal na poplavljeni domačiji. Zatekli so se na senik, se pokrili s slamo in čakali na jutro. »Bil sem lačen, žejen in obupan. Treslo me je od mraza. Do pasu sem bil moker in tudi v škornjih sem imel polno vode. Ko sem se naslednji dan preoblekel, nog skoraj nisem čutil. Ko pa sem ob prvem svitu videl, kaj je naredila pobesnela voda, sem se na glas razjokal.«