»Ljubljana ima med drugim bogato kulturno sceno, ki bi bila impresivna tudi za dvakrat večje mesto,« smo lahko ta teden brali v New York Timesu. Novinarka Rachel B. Doyle se očitno med svojim kratkim obiskom v Ljubljani ni utegnila seznaniti z dejstvom, da ta kulturna scena nastaja v vseskozi nezavidljivih razmerah, ki so se z ravnanji aktualne vlade še poslabšale.
Prav zato so se včeraj na Prešernovem trgu zbrali samozaposleni v umetniških in kulturnih poklicih, da bi izrazili podporo današnjim demonstracijam, in sporočili javnosti: »Čas je za alarm, saj ministrstvo in minister, pristojen za kulturo, molčita.« Medtem ko so ušesa mimoidočih polnili zvoki alarma, smo izvedeli, da je avtor projekta Daniel Premec svojo zvočno intervencijo v javnem prostoru izpeljal že v Sarajevu, kjer se iz podobnih razlogov že soočajo z zapiranjem galerij in muzejev ter ogroženostjo celotne kulturne produkcije. Zvok, ki navadno signalizira nevarnost in izredne dogodke, je že po nekaj minutah za navzoče postal grozeč in tesnoben, so se strinjali mimoidoči in udeleženci protesta, s čimer so organizatorji v društvu Asociacija dosegli svoj namen. »Področje kulture je samo prva domina v procesu razgradnje države in skupnega dobrega,« je sporočilo, ki so ga poskušali prenesti v javnost.
Optimizma med samozaposlenimi ni. Pisatelj in gledališki umetnik Andrej Rozman Roza podpira demonstracije, saj se država namesto s težavami prebivalcev ukvarja s težavami bank. »Tako slabo ni bilo še nikoli,« so si enotni tisti, ki ustvarjajo že desetletja in premorejo nekaj zgodovinskega spomina. Glasbenica Ksenija Jus je priznala, da se kot ustvarjalka v zadnjem letu počuti zreducirano na stopnjo davkoplačevalca, sicer pa je ponosna predvsem na to, da je že nekaj časa zmožna živeti pod tako imenovanim pragom človeškosti. Vse več je takih svobodnjakov v kulturi, ki razmišljajo, da bi si našli drug poklic. Samozaposlena v kulturi Barbara Stupica je poudarila, da ne gre za to, da bi bili konkretno brez dela, saj so pridni ljudje, ki znajo najti delo. »A ne vem, zakaj bi se zaradi varčevanja morali preusmerjati, ko smo na nekih področjih že uspešni in priznani, celo v tujini.«
Protestnemu valu se pridružuje tudi koordinacija združenj v kulturi Koks s peticijo »Ne v mojem imenu!«, v kateri odrekajo soglasje vsem trem vejam oblasti in jim pripisujejo sprevrženost, hkrati pa zahtevajo neideološko, tehnično vlado s programom konkretnih razvojnih prednostnih nalog. Število prikazanih podpisnikov včeraj popoldne (nekaj več kot 200) kaže bodisi na šibek mobilizacijski potencial v kulturi bodisi na (še) premalo buditeljsko konkreten nagovor avtorjev peticije.
