Tri oddaje, trije preskoki. Prva je bila narodno-zabavna, sklepam po harmonikah. Voditelj je bil kolega Andrej Hofer in še ena nova. Lepo sta govorila. Prelepo. Tista lepa stara slovenščina iz šestdesetih. Tako kot scenografija in kadri. Pesmi tudi. Tako kot včasih, ko sem bil še majhen in s preproge gledal v žareče utripajočo katodno kocko. Včasih so bili teveji kocke, otroci danes ne verjamejo. Enake podobe, enaki zvoki, enaki stavki. Samo še slika bi morala biti črno-bela, pa bi bila iluzija popolna. Ni čudno, da sem se iztaknil. Umetnost je večna. TV-program, kot kaže, tudi.

Vse dobro o Andreju, nič se ne pritožujem, spreten voditelj je. Prijatelja sva, ker računam, da bo enkrat podedoval vse naše avstrijske trgovine. Na nacionalko paše kot ata na sosedo, in ker je tam v službi, ga seveda porabijo za vse živo. Najraje takrat, ko nimajo druge ideje. In denarja.

Ko so padli napisi, me je spet prestavilo. Druga oddaja je imela v kotu oznako »znova«. Za trenutek se me je polastil iracionalen občutek, da me nekdo zajebava, pogledam okoli sebe, ni nikogar.

Začela sta namreč Alenka Pinterič in Nino Robič, nadaljeval še mozoljasti Oto Pestner, Andres Valdes pa presekal s pantomimo. »Znova« še vedno izpisan v kotu ekrana. Really? Še enkrat vržem pogled po sobi. Nelagoden občutek. Naenkrat sem bil spet star osem let, na noter pa kar malo tesno. Kdo je založil leto 2012 in zakaj ga je nesel čez državni zbor?

Pogledam na koledar – štima! Vržem oko na iphone – štima! Pogledam na ekran – ne štima! Ne štima in se ne ujema. Kdo sem, kdaj sem? Zakaj ti duhovi iz preteklosti in kdo jih je naščuval name? Tisti občutek, ko gledaš nekaj, česar nisi prosil, in kar čutiš, kako ti razum iz ušes po kapljicah dol po vratu pušča? No, to.

Če ne bi bilo reklam, bi ostal kar tam. Sunejo, da me takoj strese nazaj v danes. Ali je mogoče že jutri? Ne bi vedel iz glave… Sem zdaj res spet doma in tukaj in zdaj?

Odgovora ni, prehiti ga začetek celovečernega filma. Pravzaprav celopopoldanskega, ker še ni tema. Whatever. Pade prvi napis in meni z njim čeljust na tla. Kavbojka je, v glavni vlogi John Wayne.

Pogledam spet na koledar – štima. Film vrtijo samozavestno, v nedeljo popoldne na prvem, očitno tudi njim štima. Meni pa ne štima. Ergo je najbrž z menoj nekaj narobe. Z očesom ošinem otroke in ne upam vprašati, ali vidijo enako sliko kot jaz. Ali vidijo tega pogumnega strica, ki s pištolami kroti pobesnele Indijance, da kar cepajo s konj, ali se jim mogoče v nekakšni paralelni realnosti vrtijo winxice? Najbrž ne, ker bi v tem primeru obe muli gledali kot prilepljeni. Petdeset let stara kavbojka jima pa niti v sanjah ne potegne. Komu pa? Kam me naj pa še potegne, nazaj do Radia Kričač? Nazaj do Vikingov na srednjem valu?

Televizor sem ugasnil s presenetljivo lahkoto. Ni bilo zmeraj tako. Z leti se zeleni gumb na daljincu izrabi, pravi sosed. Ne, s programom ni nič narobe. Gumb je kriv.

Potem me je prestavilo naprej. Načelno se mi potovanje v prihodnost ne zdi nič posebnega, ker tehnologijo enosmernega časovnega potovanja že obvladamo. Samo počakati je treba, postopek je zamuden. Če te recimo zanima, kaj bo prihodnji teden, lahko traja tudi do sedem dni, preden mašina izvrže rezultate. Postopek je sicer mogoče pospešiti z različnimi tehnološkimi postopki z učenimi imeni (alko, koka itd.), ki pa žal niso zastonj.

Tokrat sedim za računalnikom, priklopljen na mrežo. Zbegan občutek ob misli, ali je danes res danes ali je danes že jutri. Prebiram povezave iz toka socialnih omrežij in se prepuščam vplivu svežega globalnega utripa, kaj se v družbi po svetu dogaja in kakšno naj bo moje javno mnenje. Pozornost pritegne @IDFSpokesperson z objavo helikopterskega posnetka atentata na Ahmeda Jabarija. Estetika videa sproži močan deja vu, enaka je tisti iz filmov Juliana Assangea, če se še kdo spomni tega mladega režiserja. Razlika je le v tem, da je bilo Assangeeve umetnine treba reševati iz bunkerja in da je bilo veliko zgražanja, zakaj sploh. Tale nova generacija filmarjev se pa svoje umetnosti nič ne sramuje, umor pred kamero je danes legitimen kinematografski prijem.

Če ni že jutri.