Podobnega scenarija si je očitno zaželelo sodišče v sosednji Italiji, kjer so navkljub širokemu protestu mednarodne znanstvene skupnosti skupino italijanskih geofizikov obsodili na večletne zaporne kazni, ker niso ustrezno napovedali katastrofalnega potresa v L'Aquili. Sodba od širše skupnosti geofizikov implicitno zahteva, naj obljubijo nemogoče – da se nikoli več ne bodo zmotili pri napovedovanju potresov. V animiranem filmu se je scenarij odvrtel kot komedija, na italijanskem sodišču pa kot farsa. Sodba še ni pravnomočna in slišati je namige, da zapornih kazni višje sodne instance vendarle ne bodo izrekle, da pa bodo obsojeni vendarle finančno odgovarjali za dogodke. Podobne pozive smo med predsedniško tekmo v zvezi z nedavnimi obsežnimi poplavami slišali tudi pri nas: čeprav je zaporna kazen, kot je iz rokava stresel eden od predsedniških kandidatov, morda »nekoliko« pretirana, pa naj bi hidrologi in meteorologi vendarle na drugačne načine osebno odgovarjali za zanesljivost napovedi vremena in poplav. To sta precedenčna primera, ki si zaslužita komentar, saj nakazujeta, da različne javnosti do znanosti gojijo pričakovanja, ki jih bo ta izjemno težko upravičila, po drugi strani pa tovrstne strogosti ne zahtevajo na tistih področjih, kjer bi bilo to popolnoma legitimno.

Kaj loči znanost od dogme?

Naravoslovna znanost je najuspešnejši sistem za odpravo vrzeli v človeškem razumevanju narave. Njena uspešnost izhaja iz njene metode, ki zahteva, da ima zadnjo besedo pri legitimaciji znanstvene teorije edinole ustrezno izpeljan eksperiment, in nadalje iz dejstva, da v znanosti nobena resnica ni večna ali sveta: znanstveniki so vedno pripravljeni korigirati svoja stališča, če se jasno izkaže (glej predhodno pravilo), da so teoretično ali empirično neosnovana. Znanost svoje zmote (v nasprotju z mnogimi drugimi sistemi vednosti) jemlje nase in napreduje tako, da jih natančno identificira in nato preseže. Zato ji nima smisla očitati, da se moti: znanost se bo vedno tudi motila, zmote so njen modus operandi. Zahtevati od znanosti, naj se ne moti, pomeni zahtevati od znanosti, da preneha biti znanost in postane dogma. Znanost se na poti do preverjenih zakonov pač moti in se tudi vedno znova korigira. Religije in ideologije so tiste, ki se ne motijo, temveč povedo: tako je.

Koristno je ločiti med, recimo temu tako, zmotami in napakami. Zmote so napačne hipoteze v polju neznanega, napake pa so če merske napake pustimo ob strani nepravilne aplikacije pravilnih teorij oziroma potrjenih hipotez. Od znanosti ni smiselno zahtevati, naj se ne moti, lahko pa zahtevamo, naj naredi čim manj napak. Pri napovedovanju potresov italijanski fiziki niso storili napake, saj uveljavljene metode za napovedovanje potresov sploh ni. Tudi pri napovedih hidroloških in meteoroloških razmer pri poplavah v Sloveniji ni šlo niti za zmoto niti za napako: ni šlo niti za to, da bi uporabljali neveljavne fizikalne zakone, niti za to, da bi veljavne zakone in postopke uporabili narobe. Tako metoda kot njena aplikacija sta bili v tem primeru ustrezni. Problem tiči v kaotični naravi procesov, s katerimi se ukvarjata meteorologija in hidrologija.

Gre za fizikalne procese, ki jim sicer vladajo dobro znani deterministični fizikalni zakoni (denimo Newtonovi zakoni), vendar so ti procesi kljub temu težko napovedljivi, saj so zelo občutljivi za začetne pogoje, v katerih se odvijajo. Ozračje je tipičen primer sistema, pri katerem lahko že najmanjše spremembe v začetnem stanju ozračja skozi čas privedejo do zelo različnih vremenskih scenarijev. Znanstvene trditve v zvezi s stanjem tovrstnih sistemov nikdar niso dokončne, temveč so verjetnostne: ne povedo nam tega, kateri od možnih scenarijev se bo zgodil, temveč povedo, kakšna je verjetnost, da bo prišlo do realizacije posameznega scenarija. Malo verjeten dogodek še ni nemogoč in zelo verjeten dogodek še ni gotov.

In kaj je ekonomija?

V tej situaciji poleg povedanega bode v oči tudi nekaj drugega, in sicer to, kako hitro so ob naravnih (ali finančnih) katastrofah družbenopolitične elite pripravljene posaditi znanost na zatožno klop in kako zagonetno se zdi kaj takega zahtevati na področju globalnih financ. Ste že mnogokrat slišali, da bi finančni posredniki odgovarjali za uničena življenja tistih, katerih denar so zakockali? Ti se radi ponašajo s svojimi kompleksnimi matematičnimi metodologijami, ki naj bi jim omogočale zaobjetje pravil prostega trga, borzno dinamiko ipd., a če količkaj sledimo zgodovini, potem je domet matematičnih metodologij na področju borznih gibanj izjemno kratek. Morda se tudi zaradi tega laiku finančna ekonomija zdi bridko razklana disciplina. Za opis tržne dinamike se dandanes po eni strani uporabljajo zapletene parcialne diferencialne enačbe, po drugi strani pa se o trgu govori kot o nekakšnem prestrašenem, sumničavem in histeričnem subjektu, ki ga (jo?) je z odločnimi vladnimi ukrepi treba neprestano miriti in prepričevati, da smo države vredne zaupanja. Če bi fiziki na tak način govorili o naravnih pojavih, bi bila fizika videti zelo drugače. Pri tem ni toliko presenetljivo to, da finančniki ne znajo napovedati borznih gibanj gre pač za izjemno kompleksen sistem kot je nenavadno to, da kot družba še vedno pristajamo na to, da njihovo mnenje glede splošnih družbenih vprašanj šteje precej več od mnenja poljubnega vedeževalca. Ko opazujemo procese v današnji Evropi, se skoraj moramo vprašati: le s čim so si ravno finančniki in (neoliberalni) ekonomisti zaslužili primat pri postavljanju družbenih ciljev in prioritet?

Da gre pri naturalizaciji oziroma matematizaciji finančne ekonomije za sistemsko stališče, kaže denimo dejstvo, da v eni uradnih publikacij OECD najdemo naslednje vrstice: »Vsak naravni pojav je manifestacija spremembe. Primeri so: organizmi, ki se spreminjajo z rastjo, cikli letnih časov, oseke in plimovanje, cikli nezaposlenosti, vremenske spremembe in borzni index Dow-Jones.« (Measuring Student Knowledge and Skills, A New Framework for Assessment, OECD 1999, str. 49.)

Tako torej, cikli nezaposlenosti in borzni tečaji so naravni pojav istega tipa kot plimovanje. Tu je srž problema. Uporaba matematike za opis ekonomskih procesov ni problematična: gre za opis izjemno kompleksnega sistema relacij, kar samo na sebi predstavlja brez dvoma zanimiv problem. Kar je nesprejemljivo, je sklepanje, da je prek gole matematizacije dokazan znanstveni status ekonomije, cikli nezaposlenosti pa postanejo naravni pojav. S tem je ekonomija povsem nelegitimno razrešena političnih in historičnih kontekstov ter na novo vzpostavljena kot transhistorična objektivna znanost, ki s skalpelom znanstvene metodologije hladnokrvno vleče demarkacijske črte, ki označujejo, komu po goli faktičnosti naravnih zakonov trga služba ne pripada več. To je učinkovit socialno-darvinistični mehanizem za premeščanje sistemskega izkoriščanja na nivo vsakega posameznika: kdor je uspešen, je uspešen, ker je objektivno najboljši; kdor propade, je pač propadel, ker objektivno ni dosegal kriterijev odličnosti v tekmi z jasnimi in transparentnimi pravili, to je naravnimi zakoni trga, ki so enaki za vse. Kritiki kapitalizma so v tem dispozitivu z lahkoto ožigosani za reakcionarne proponente neke preživete redistribucijske ideologije. Postavljeni so tja, kamor je ob razmahu moderne znanosti sodila renesančna rimskokatoliška cerkev. Kakor z versko dogmo zaslepljena cerkvena elita tedaj ni sprejela transhistoričnih naravnih zakonov galilejske znanosti, tako sedaj s takšnim ali drugačnim levičarstvom zaslepljeni kritiki kapitalizma ne sprejemajo transhistoričnih naravnih zakonov trga.

Prenovite kuhinjo!

Edina možnost resničnega spopada s finančno krizo, ki se je prelila v vse segmente družbe, je v tem, da natančno lociramo njen izvir. In ta kriza ne izvira iz javnih sektorjev posameznih držav. Ne izvira niti iz tega, da zagotavljanje človekovih in delavskih pravic toliko stane. Če se izkaže, da je v nekem sistemu zagotavljanje temeljnih človekovih in delavskih pravic predrago, je treba problematizirati ta sistem, ne pa teh pravic. Kriza je sistemska kriza finančnega kapitalizma. Pri tej krizi niti ne gre za nobeno zlorabo kapitalizma, temveč vse prej za soočenje z njegovim izčiščenim bistvom.

In kaj storiti? Se strinjam, da bi se kuharski recept za izhod nedvomno prilegel, ampak žal preverjeno na nedavnih grških volitvah večina še vedno noče slišati recepta, ki od kuharja zahteva, da naj najprej temeljito prenovi kuhinjo. Prvi korak je gotovo demistifikacija ekonomije kot naravoslovne znanosti. Ekonomija je lahko matematizirana do poslednje transakcije, pa družba še vedno ne bo narava. (No, razen če pojem narave tako razširimo, da izgubi vso svojo specifičnost.) Ekonomija je vpeta v zgodovinskopolitični kontekst in ni družbena fizika, fizika pa po drugi strani ni naravna ekonomija. Dokler tega ne bomo storili, nam bo trenutna kriza vedno znova prikazovana kot naravna katastrofa, za katero ni mogoče najti krivca in pri kateri smo podobno kot pri orkanih pač nemočno soočeni z njeno golo dejstvenostjo. Ampak na potrese in poplave res ne moremo vplivati, na ekonomski ustroj družbe pa lahko. Leta 2009, ko je kriza prvič pokazala zobe, smo bili priče začetkom sistemskih premislekov, ki so imeli dovolj velik potencial, da se je zdelo, da je situacija odprta in da so sistemske spremembe možne (ukinjanje davčnih oaz, večji nadzor nad finančnimi institucijami ipd.). Danes je jasno, da je tista pripravljenost izpuhtela in da volje niti za tako rekoč kozmetične spremembe, kaj šele za kakšne bolj temeljne, pri oblasteh ni več. Če torej drži tista Heglova trditev, da se iz zgodovine lahko naučimo le to, da se ljudje in vlade iz zgodovine še nikdar niso ničesar naučili, potem so obeti za prihodnost precej srhljivi.

Dr. Matjaž Ličer, fizik in filozof, Nacionalni inštitut za biologijo, Filozofski inštitut ZRC SAZU