V praksi so najpomembnejše sodbe, ki jih najdemo v pravnih bazah podatkov in jih objavljajo podjetja, ki se s tem ukvarjajo (Ius info, TaxFinLex) – na spletu so jih začeli objavljati pred petnajstimi leti. Sodbe so zelo pomemben pravni vir, saj so sodišča dolžna v podobnih primerih soditi podobno in se tako sodišča kot stranke vedno sklicujejo na prejšnje sodbe. Vendar pa te sodbe nimajo imen sodnikov, ki so jih napisali. Imena sodnikov so izbrisana. Objavljene so torej anonimne sodbe. Izjema so sodbe ustavnega sodišča in posamezne sodbe, ki jih objavlja vrhovno sodišče na svoji spletni strani. Vendar so za praktično uporabo daleč najpomembnejše sodbe rednih sodišč, ki jih uporabniki dobijo v omenjenih bazah podatkov. Te sodbe pa so anonimizirane, saj podjetja, ki vzdržujejo omenjene baze podatkov, takšne anonimizirane sodbe dobijo od vrhovnega sodišča, ki je na začetku sprejelo odločitev, da podjetjem pošilja takšne anonimizirane sodbe.

Anonimne sodbe na žalost prinašajo vrsto negativnih učinkov. Vsak sodnik kot nosilec javne funkcije je odgovoren, da svoje delo opravlja dobro. Kako naj javnost (predvsem strokovna – drugi sodniki, odvetniki ipd.) presoja, ali neki sodnik dobro sodi, če v sodbi ne piše, kdo jo je napisal. Gre za prakso, ki je v nasprotju s temeljnim načelom odgovornosti nosilcev javnih funkcij za njihovo delo. Sodnik, ki postane anonimen, proti javnosti izgubi del odgovornosti, javnost ostane brez nadzora nad delom sodnika. Izjema so posamezne stranke postopkov (posamezniki, podjetja), ki pa razen izjemoma ne vplivajo na odločanje o imenovanju sodnikov.

Nadaljnje škodljive posledice so, da dobri sodniki niso stimulirani, da pišejo dobre sodbe in dobre obrazložitve, saj tega nihče ne opazi. Obrazložitve sodb so za koherentnost in predvidljivost pravnega reda pomembnejše od izrekov sodb. Sodišča (predvsem višja), ki jih h kakovostnim obrazložitvam nihče ne stimulira, bodo pisala pomanjkljive obrazložitve. Nazadnje pa dejstvo, da vsi sodniki pred javnostjo utonejo v anonimnosti, destimulira dobre pravnike, da bi kandidirali za sodnike, saj ostaja njihovo delo (sodbe) v največji meri neopaženo. Nepodpisane sodbe tudi odpirajo vrata korupciji, saj niso objavljeni niti sodniki niti stranke sodb. Tako ni mogoče identificirati avtorjev nenavadnih sodnih odločitev.

Nepodpisane sodbe nadalje jemljejo sodnikom avtoriteto, ki jo imajo kot ljudje, ki opravljajo sodno funkcijo. Namesto da bi dobri sodniki uživali v javnosti ugled in si že s tem ustvarili varnost svojega položaja, so odvisni od postopkov imenovanj in napredovanj, ki niso javni. Namesto da bi bili najboljši sodniki »zvezde« in bi zasedli najpomembnejša mesta v pravosodju (vrhovno sodišče, ustavno sodišče), ostajajo v glavnem poznani le ožjemu krogu odvetnikov (ki prejemajo njihove sodbe) in nekaj instančnim sodnikom, ki jim pogosto sodijo, ti pa seveda ne odločajo o napredovanjih.

Objavljanje imen sodnikov v objavljenih sodbah je splošna praksa v demokratičnih državah. Slovensko vrhovno sodišče, ki skrbi za pošiljanje sodb slovenskih sodišč pravnim bazam podatkov in ki anonimizira sodbe, je seznanjeno s pobudami za objavo imen sodnikov v sodbah, vendar se za zdaj na to ni odzivalo.

Izboljšanje dela v pravosodju zahteva številne izboljšave. Objava imen sodnikov je gotovo ena pomembnejših. Na nobenem drugem področju nikomur ne pride na misel, da bi nosilci odgovornih funkcij nastopali anonimno – tako niso anonimni člani uprav podjetij, niti upravni funkcionarji, niti člani predstavniških teles, niti zdravniki, niti učitelji, niti policisti. Sodstvo je ostalo edino področje, kjer je delo v veliki meri anonimno. Zato ni presenetljivo, da člani sodnega sveta ali člani parlamenta, ki odločajo o imenovanjih in napredovanjih sodnikov, sodnikov sami ne poznajo. Zanesti se morajo na statistike in ocene tretjih, tudi ko gre za pomembna sodniška imenovanja. S takšnim načinom niso zadovoljni niti sodniki sami. Ti imajo pogosto pripombe glede dela in napredovanj svojih kolegov. Namen postopkov imenovanj in napredovanj ob takšnem načinu ni dosežen.

Vprašanje kakovosti sojenja ni akademsko vprašanje. Slabo sojenje je izredno drago za stranke in za družbo nasploh, saj v življenje in gospodarsko poslovanje vnaša negotovost in nepravične odločitve. Zato bo prej ali slej treba urediti tudi ta vprašanja. Naslednji korak je gotovo tudi, vsaj v določenem obsegu, objava prvostopenjskih sodb in objava strank v posameznih sodbah.

Justicija je upodobljena kot slepa, nepristranska. Takšna naj tudi ostane. Ni pa treba, da bi bila pri spremljanju sodne veje oblasti zavezanih oči tudi javnost.

Blaž Mrva je odvetnik iz Ljubljane.