Oglejmo si nekoliko podrobneje, kako se je »neoliberalščina« udomačila v šolskem polju. Šolniki so dvajset let reciklirali termine, kot so vseživljenjsko učenje, učenje učenja, človeški kapital, človeški viri, učinkovitost, uspešnost, storitve, družba znanja, kompetence, menedžersko upravljanje, dokler niso ti ponarodeli in postali obvezna programska oprema učiteljske zavesti. Učitelji so iz projekta v projekt proizvajali svet, ki se izraža s temi termini, torej svet, ki je v šole pripravljen investirati le zaradi dobička.

Slovnice neoliberalnega diskurza v šolskem polju se lahko lotimo ob katerem koli od navedenih terminov. Začnimo z vseživljenjskim učenjem, kot je storil C. Laval v knjigi Šola ni podjetje (Krtina, Ljubljana 2005).

1. Z uveljavitvijo vseživljenjskega učenja se začne spreminjati družbena naloga šole. Ko postane učenje vseživljenjska stalnica slehernika, se šolski pouk spremeni v »začetno usposabljanje«. Šola ne posreduje več toliko znanja kolikor splošne oblike vedenja oziroma kompetence, ki jih potrebujejo podjetja: sposobnost poklicnega vključevanja, komuniciranje znotraj skupine, predstavljanje sebe, reševanje problemov v negotovih okoliščinah, fleksibilnost, ustvarjalnost, zadovoljstvo v skupini, pripravljenost na samousposabljanje (vseživljenjsko učenje) itd. Šolski pouk v dobi človeških virov tako postane prvotna akumulacija kapitala.

V Sloveniji je ogromno šol, ki v imenu vseživljenjskega učenja izvajajo ta ali oni projekt. Vanj vključeni učitelji so najbrž iskreno prepričani, da delajo nekaj dobrega in koristnega, spregledajo pa, da ima pojem vseživljenjsko učenje zaradi vključenosti v neoliberalni diskurz že vnaprej določene učinke, ki niso takšni, kot si v svoji iskrenosti domišljajo. Človek obrača, življenje obrne.

2. Nova družbena naloga postavi šolo v nov odnos z drugimi sistemi in podsistemi družbe. Predvsem je šola vključena v novo hierarhijo: če je družbena naloga šole vcepljanje splošnih oblik vedenja (kompetenc), ki jih potrebujejo podjetja za uspešno tekmo na trgu, potem sámo šolsko usposabljanje postaja vse bolj domena diktata podjetij. To nam morda pomaga razložiti, zakaj so v nedavno ustanovljeni skupini za modernizacijo vzgoje in izobraževanja tudi strokovnjaki iz Gospodarske zbornice Slovenije, Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije, Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije itd. Zaželen je torej, kot pravi Laval, pouk, »prenovljen v skladu z željami vodij podjetij, ki mora delavcu omogočiti, da asimilira diskurze in jih reproducira v interakciji med člani podjetja ali v razmerjih s strankami ali dobavitelji; (…) omogočiti mu mora, da je sposoben ustrezati zahtevam po nadzorovani avtonomiji, ki jo organizacija od zaposlenega pričakuje«.

Takšne so tudi smernice OECD in evropske komisije – obe v svojih temeljnih dokumentih zagovarjata ta nov odnos med šolo in gospodarstvom. Šola naj mlademu človeku ponudi zlasti »paket temeljnih kompetenc«.

3. Posledica nove družbene vloge šole je tudi vsesplošen upad kakovosti in količine znanja. Kako naj si sicer razložimo čiščenje prav vseh učnih načrtov splošne gimnazije (izvedeno leta 2008) in sedanji vladni diskurz, ki mnoga klasična, humanistična, umetniška, z eno besedo emancipacijska znanja razglaša za nekoristna in moteča.

4. Zaradi spremenjenega odnosa do znanja, ki mora biti praktično v smislu takojšnje donosnosti (učenje za življenje), vstopajo v igro novi ponudniki »znanja«: lokalni kolektivi, podjetja, zasebni zavodi, zasebne šole… Izobraževalni sistem se s tem fleksibilizira oziroma spreminja v trg. Kako naj sicer razložimo vladna vlaganja v zasebno šolstvo ob hkratnem krčenju sredstev za javno šolstvo in snovanje številnih javno-zasebnih partnerstev, ki so samo drugo ime za način, kako spraviti javna sredstva v zasebne žepe? Javni šolski sistem je zaradi tega prisiljen v številna prilagajanja (reforme, modernizacijo). Morda si domišljamo, da z reduciranjem učnih načrtov moderniziramo pouk, ga delamo bolj zanimivega za učence itd., v resnici pa smo zgolj pristali na tržno logiko, ki ohranja samo to, kar lahko preživi na trgu.

5. Naslednja posledica delovanja neoliberalnega diskurza je spreminjanje moralne zavesti. Po Memorandumu o vseživljenjskem učenju, ki ga navaja Laval, namerava »nova paradigma ozavestiti 'državljane', da se je njihova dolžnost učiti«. Znova nimamo opraviti z učenjem zaradi »potrebe po avtonomiji«, po emancipaciji duha, temveč z učenjem, ki ga določa ta nova odgovornost: »obveznost preživeti na trgu dela«. Neoliberalni subjekt bo samodejno izbiral programe, ki mu bodo omogočili preživetje na trgu. S samim izbiranjem pa bo hkrati reproduciral svet, ki bo omogočal natančno ta omejen spekter izbir, njega samega pa spreminjal v človeški kapital.

Po Lavalu je svet, ki ga naseljuje človeški kapital, zelo enostaven. Izbira poklica je »enodimenzionalna: pomemben je zgolj dohodek, ki ga bo prinašal izbrani poklic«. Toda to ne pomeni le, da se morajo danes mladi že zgodaj odločiti, kje se bodo šolali, temveč tudi, kako dolgo se bodo šolali. »Najbolj nadarjenim (…) se splača nadaljevati študij, saj je investicija v tem primeru zelo rentabilna, manj nadarjenim pa se prej splača opustiti študij in se čim prej vključiti v poklicno življenje«. Razmislek o novi, neoliberalni morali, ki zapoveduje preživetje na trgu, tako ne pojasni le pojavov, kot je stopenjski bolonjski študij, temveč tudi uvajanje izbirnosti in nivojskega pouka v osnovne in srednje šole, kjer ne gre za nič drugega kot za »krepitev pouka več hitrosti, (…), v katerem so najbolj 'rentabilni' učenci deležni večjih investicij kakor manj 'konkurenčni'«.

6. Od tod izvira individualizacija pouka, ki se največkrat upravičuje s pravico bolj nadarjenih, da dobijo več, uspešno pa izkorišča tudi stoletni trend permisivne vzgoje, ki se v imenu individualne svobode osredotoča na učenca in njegove potrebe. Oboje je povsem ideološko.

Povzemimo. Neoliberalni diskurz implicira številne realne temeljne spremembe v dojemanju in organizaciji šolanja: šola dobi novo družbeno vlogo – proizvaja človeški kapital oziroma kompetentno, fleksibilno delovno silo; s tem je hierarhično podrejena ekonomiji; znanje, ki je bilo še nedavno emancipacijsko, postane podrejeno produktivni učinkovitosti; šolsko polje se spremeni v šolski trg; spremeni se moralna zavest; spremenijo se oblike dela v šoli (individualizacija) in vloga učiteljev, ki so samo še vodniki na tržnici, proizvajalci človeškega kapitala, organizirani v strogo urejene hierarhične piramide.

Ko postanejo te spremembe samoumevne in realne, se učitelji spremenijo v novodobni proletariat, ki v službi kapitala proizvaja človeške vire. Ceno njihovega dela poslej določajo nihanja mednarodnega kapitala, katerega akumulacija pač zahteva odpuščanja, nižanje proizvodnih stroškov in višanje normativov.

Andrej Adam