Ne, v mislih imam tropski orkan Sandy, ki je opustošil nič kaj tropski New York, in seveda kataklizmične poplave, ki so zajele večji del naše države. Tako zelo razširjene povodnji, vsaj tako so nam iz ure v uro dokazovali, ne pomnijo niti naši najstarejši državljani, eden nesrečnežev pa je cinično in zelo pomenljivo pripomnil, da so, kot vse kaže, nastopili časi, ko se bodo stoletne vode dogajale vsakih deset let.
Bilo je tako grozljivo in predvsem množično, da sem, sedeč pred televizorjem doma v Ljubljani, na toplem in suhem, ob spremljanju poročil večkrat začutil nekakšno čudno nelagodje ali, bolje rečeno, neki težko dojemljiv občutek krivde zaradi tega, ker mi ni bilo dano, da bi delil težko usodo večine sodržavljanov. Hočeš nočeš sem se namreč dan za dnem med novicami spraševal, čemu se imam v takšni nadčloveški situaciji zahvaliti, da sem skupaj s svojim premoženjem končal nad rastočimi gladinami.
Posnetek za posnetkom so nam prizori iz Združenih držav in Slovenije razkrivali popolno človekovo nemoč v boju s podivjano naravo in vsem tistim, ki smo z varne razdalje spremljali razdejanje, so sporočali le to, da smo zgolj srečneži, ki so se nesreči izognili po nekem neverjetnem in od nas povsem neodvisnem naključju.
V Združenih državah so sporočilo, ki jim ga je poslal Sandy, seveda dojeli. Dojeli so, da lahko narava udari kadar koli, kjer koli in predvsem kogar koli, in primerno temu so z navdušenim predsedniškim kandidatom na čelu uprizorili pravi medijski festival solidarnosti z žrtvami ter se v naslednjih dneh spraševali predvsem o tem, kako se lahko v prihodnosti bolje pripravijo na neizogibno.
Pri nas pa… Da, pri nas je bilo seveda precej drugače. Mi namreč še vedno živimo v prepričanju, da mora biti tudi za stoletne vode nekdo kriv, nekdo z imenom in priimkom, po možnosti nekdo, ki bi ga lahko zaprli v televizijski studio, vanj usmerili reflektorje in poligrafski pogled Slavka Bobovnika ter ga ure in ure mrcvarili z repetitivnimi vprašanji, dokler revež ne prizna, da je on osebno v svoji improvizirani garažni delavnici ustvaril in vodo in reke in dež in jih poslal nad deželo.
Sprva je sicer še dobro kazalo, saj smo za vse skupaj krivili državo Avstrijo, ki ni pravočasno zaprla svojih meja. Ko so nato meteorološke slike pokazale, da je vlažno fronto k nam prineslo z zahoda, smo prst preusmerili k državi Italiji, na koncu pa smo grdo gledali še poplavljeno državo Hrvaško, prepričani, da je bila pošiljka narasle vode v osnovi namenjena njim s prisrčnimi pozdravi iz EU in da smo bili mi, ki smo, kot dobro vemo, na sončni strani schengenske meje, le kolateralna škoda, kaznovani zato, ker imamo tako nepriljubljene sosede.
A nato so se naši mediji vendarle usmerili k posamezniku. Naravna katastrofa je namreč krvavo potrebovala človeški obraz, in ker je bil Janez Janša ravno takrat na obisku v Laosu, so pač izbrali direktorja civilne zaščite, ki je bil nenadoma kriv za vsako zalito klet, za vsak od sveta odrezan košček slovenske zemlje.
Bilo je žalostno gledati poskuse novinarjev, da ekskluzivno razkrijejo in na križ pribijejo krivca, kakor bi s tem vršili najbolj vzvišeno poslanstvo dokončnega reševanja Slovenije pred vsemi nadaljnjimi naravnimi katastrofami. Na obrazih jim je zevala sveta prepričanost, da bodo s tem, ko bodo pred vso Slovenijo v živo razkrinkali enega in edinega hudobneža, ki je poplavil tri četrt države, rešili tisoče let staro uganko z vremenom povezanih nesreč, odkrili njihov vzrok, ga ob pomoči sodelavcev v informativnem programu odpravili in končno vpeljali potrebni red v ta meteorološki kaos.
In človek, ki jih je nič hudega sluteč opazoval pri tem domoljubnem početju, je v nekem trenutku preprosto moral začeti verjeti, da bi ob sodelovanju posebnih poročevalcev s prizadetih območij naši televizijski voditelji zlahka opravili s podnebnimi spremembami. Če le ne bi bilo treba skočiti k oglasom, med katerimi se jim je krivec izmuznil iz krvoželjnega prijema. Bila je to res demonstracija vere v lokalnega človeka, v njegovo nadnaravno moč, vere v to, da je tudi za poplavami in tropskimi orkani vselej v ozadju kakšen naše gore stric, ki v sosednjem bifeju naroča štamprle sadjevčka, medtem ko snuje segrevanje ozračja.
Predvsem pa je bilo to, kar so v minulih dneh uprizarjali naši mediji, najlepši dokaz za to, da v naši družbi ne zmoremo verjeti v širni svet tam nekje zunaj. Mi pač trmasto odklanjamo verjeti v svet, ki ni pod vplivom naših centrov moči, v svet, ki se vrti po svoje in se požvižga na vse Janeze tega sveta. Takšnega, od naših vaških posebnežev neodvisnega sveta si mi v svoji obsedenosti s seboj preprosto nismo sposobni več zamisliti in zato tudi največje naravne katastrofe razlagamo s pomočjo nižjih uradnikov na resornem ministrstvu.
In zato je v resnici popolnoma logično, da tega širnega, vsemogočnega sveta nismo znali, zmogli ali hoteli prepoznati niti takrat, ko nam je dobesedno stekel v grlo.