Moje kolebanje in pogajanje same s sabo se na drugi strani nagiba k alternativi, preskoku. Skratka, brskam po znanih naslovih knjig, filmov, odrskih del, razstav, da bi poleg naslova našla vsebino, ki bi dovolj jedrnato in presežno zmogla povzeti, kar ponuja podalpska realnost. Neuspela animirana opereta Odpisani, pardon, Vračanje odpisanih? Slovenija je čudežna dežela, podpisi so oživeli in se šli skrivalnice. Risanka. Potrebujemo ameriške TV-forenzike? Dr. Housa, ki pravi, da ljudje lažejo, zanesljivi pa so samo dokazi. Ampak dr. House svoje delo obvlada, človeško nemogoč je kot profesionalec neprekosljiv. Muzikal Blues Brothers o povezovanju, ne odpet do konca, ker je zmanjkalo posluha, glasu in pevcev? Vaje v slogu? Trije mušketirji v prazni operi? Kako bi konceptualno razstavili razgradnjo države? Žiga Turk sedaj ve, zahvaljujoč Vuku Čosiću. Osumljenih pet? Pri nas jih je več. Film Čudovito bi naletel na nerazumevanje, pregloboko in brutalno subtilno razume svet. Tistega lepega dne ali ko nas je med TV-soočenji zmanjkovalo. Namreč, ugibanja o tem, koliko so vreme in javna soočenja pripomogla k volilnemu rezultatu, me vedno zabavajo. Znam bit sladka, nisem pa iz cukra, četudi lije, grem na volitve. Vzame mi nekaj minut.

Sem mogoče iz drugačnega testa kot sodržavljani? Kako lahko dolga kilometrina vseh treh kandidatov zbledi ob TV-soočenjih? Nihče ni prišel z Lune, vsi so tu od nekdaj, bili so poslanci, sekretarji, ministri, predsednik vlade. Ljudstvo pa kot da bi oživelo in poniknilo samo ob televizorjevi svetlobi. Tale je močna. A imamo v TV-ekrane vgrajena uspavala, ki zbrišejo realnost, in smo živi samo, ko nas preveva modra svetloba? Začasna bitja? Res sem iz drugačnega testa, očitno. Ta TV-uspavala name bolj slabo delujejo. Ko so kandidati govorili, kar so pač govorili, so me včasih žalili. Ker imam spomin. Sega v otroštvo, bolje deluje z odraslo dobo. Eden od njih pa me hoče prepričati, da se je vse skupaj ravnokar začelo, da se je rodil star nekaj nad 40 in je pred občestvom televizijskega sveta komajda shodil. Kaj hoče ženska? Glede na to, da naj bi moje sospolnice največ volile v zadnjem času rekordnega prekernega delavca na terenu? No, dobro je bil plačan za delo, ki ga je bolj malo opravljal.

Kakšno sporočilo smo s tem dobili? Plačo vlecite potihoma in brez dela, neplačana dela pa opravljajte na očeh javnosti? Mogoče nisem ženska. Tako in tako je z mano nekaj narobe, ker so allways ultra pri meni obarvani rdeče, ne modro, kot na TV-ekranu. Mogoče sem padla v film z Warrenom Beattyjem Rdeči? Saj veste, znamenita krilatica »ta še ščije rdeče«? Ne vem. Z Lune nisem, ker si predstavljam, da je tam vse bolj mirno, neposeljeno. Tu vrvi in nas je veliko. Romeo in Julija? V prostem prevodu Ivan in Borut? V času Shakespearja so moški igrali tudi ženske vloge, razen Gwyneth Paltrow, samo naš prevod je pa res radikalen. Vse skupaj je res bolj ko ne opera za tri groše. Ker ne bo na koncu nihče obglavljen, bomo veselo zapeli? Se vam zdi, da žalim umetnost in jo slaboumno lepim na realno? Zna biti.

Tale moja samozaposlenost, ki je samo slabo statistično zakrinkana pretežna brezposelnost, mi najbrž že škodi. Nekaj je narobe z mano. Skrbi me. Tisti v državnem zboru so videti bolj bolni od mene, ampak so za to dobro plačani. Torej zdrava res nisem. Absurdnost političnega dogajanja je naplavilo vzporednico z rdečimi in oranžnimi alarmi. Še vodne ujme, ki ljudem res grozljivo spremenijo življenja, so videti kot spremljevalec volitev. Dodatni program. Ubogi Borut pa je bil preveč zaposlen s kampanjo, ni zmogel navleči škornjev in zgrabiti samokolnice, da bi spral blato s sveta. Pardon, TV-ekranov. On se je povezoval in se povezal. S kom že? Se mi zdi, da je to samo pol pripovedi, drugi del stavka pa montažerji odrežejo. Ne zna dovolj hitro povedati. Mogoče bere knjige počez in ne gleda filmov do konca. Odjavna špica je sestavni del filma.

Potem se nostalgično spomnim filma Cinema Komunisto, ne dolgo tega je bil v Kinodvoru. Samo naplavajoče abotnosti, ki se bohotijo vsak dan, kot vrelec komaj odkrite nafte, so povzročile hipno amnezijo. Tam so me spomnili, da so bile človekove pravice nekoč spoštovane, samoumevne, danes pa jih dnevno črtamo in se tega niti ne zavedamo. Zaradi hitrostnega stampeda. Tudi konje ubijajo, mar ne? Si mislim ob poslušanju, kako otroci nimajo kaj jesti, ker jim je humanitarna pomoč spodnesla socialne prispevke. Miha Šalehar ima prav, zašparali smo se. Potem ko se je zjanšilo. Če bi skočila v film Mlada noč, odličen in natančen dokumentaristični pogled Olma Omerzuja na vsakdanjo psihopatologijo na videz odraslih, bi morda razumela to moro. Kaj so ti ljudje gledali in doživljali kot otroci? Hudo jih je zaznamovalo, da moramo zdaj vsi gledati te grozljive posledice. Umetnost zmore odlično poseči v bistvo, naplaviti nadstavbo in zarezati v ogledalo. Samo kaj, ko so odtenki realnosti bolj bizarni, bolj kruti in ne plemenitijo. Realnost in sebe iščem, medtem ko to berete, na Kongresnem trgu. Se vidimo? Ena od spranih rdečih glav bom, zadnje čase se očitno bolj malo cenim, L'oreal popušča. Še vedno pa sem očitno bolj rdeča kot modra.