Gorostasnosti rdečega svinčnika

Iz dežja pod kap. Nič ni v Avstriji tako slabega, da ne bi moglo biti še slabše. (...) Do 22. oktobra smo imeli preventivno cenzuro. Sprva je bilo hudo, je bilo neznosno. Gorostasnosti rdečega svinčnika so polagoma rasle do neba in nobena fantazija ne more izmeriti mej, do katerih je segla bela lisa. Polagoma smo se drug drugega privadili – saj pravijo, da se še volk in jagnje pobotata. Cenzura je tu pa tam kaj mislila, rdeči svinčnik je bral poleg cenzurnega zakonika (…) še kakšen drug list, prvotna krvoločnost ga je minila, mi pa smo mu predlagali samo skrbno izbrano hrano (...) skratka: shajali smo. Ko je nekoliko oživelo ustavno življenje in je pričel zasedati parlament, se je položaj celo precej poboljšal. Cenzor je prenesel tudi že kako samostojnejšo in samozavestnejšo besedo. Nočemo ga hvaliti, toda reči moramo, da je medsebojno razmerje polagoma postajalo podobno idiličnemu sožitju volka in jagnjeta. Prijeten – za jagnje – ta položaj gotovo ni bil; pa kaj hočete? Medtem so začeli razni nezadovoljneži vrtati v parlamentu in se hudovati nad državno Previdnostjo, katere najkrepostnejša cvetka je državna cenzura. Z grobimi batinami, z bridko besedo in grdim posmehom so napadali Cenzorja in v nebrzdani strasti so zahtevali odpravo preventivne cenzure. Pravijo, da bi bil ta vik in krik ostal glas vpijočega v puščavi, da niso Poljaki sprejeli te zahteve v kontrakt o dobavi poljskih glasov za proračunski provizorij. In tako je Previdnost vrnila državne pravdnike njihovemu poklicu ter odpravila preventivno cenzuro. Nas pa je izročila – policiji. Po paragrafu 487 kazenskopravdnega reda ima varstvena oblast pravico zaseči tiskovine, ki jih je v javnem interesu preganjati radi njihove vsebine. Od prvega dne, t. j. od 23. t. m., se poslužuje policija vsak dan tega imenitnega paragrafa. Kaj je javni interes, to določa ona: enkrat je državen, drugič vojaški, tretjič zunanjepolitičen, četrtič notranjepolitičen, petič bo splošen, šestič poseben; vedno pa je še specifično ljubljanski. Kajti dosedaj smo bili skoraj vedno zaplenjeni iz ljubljanskih javnih interesov! (...)

Slovenski narod, v soboto, 27. oktobra 1917

Zgodovinarji pripisujejo iznajdbo nadzora javne misli jezuitom, ki so od njihovega nastanka nadzorovali šole in univerze. Cenzurirali so umetniška in znanstvena dela, ki se niso ujemala z verskim naukom Cerkve, ter preprečevali objavljanje in razširjanje gradiv, katerih vsebina je bila v nasprotju z interesi morale, aktualnega vladarja ali države.

Država je začela v slovenskih deželah nadzorovati tisk z začetkom razsvetljenega absolutizma. Leta 1751 so na Dunaju ustanovili dvorno cenzurno komisijo za knjige, sistem Marije Terezije pa je bil poln absurdov: prepovedan je bil celo seznam prepovedanih knjig! Njen naslednik Jožef II. je menil, da je treba podložnike vzgajati v službi države in njenih interesov, in je uvedel bolj liberalen cenzurni zakon; njegova cenzurna komisija je zmanjšala število prepovedanih knjig s 5000 na 900. Cesarjevi ukrepi so omogočili večjo svobodo tiska, odlok iz leta 1781 je ločil med znanstvenimi zadevami in tistimi, namenjenimi širšemu krogu bralcev. Prepovedoval je denimo kakršno koli smešenje vere, ateistične knjige francoskih razsvetljencev in najudarnejše protiklerikalne brošure, dopuščal pa je kritiko cerkve kot institucije. Pritiski na javno misel so se spet povečali po francoski revoluciji z generalno cenzurno odredbo, ki je konec 18. stoletja zaostrila cenzurne predpise. Leta 1801 so na Dunaju ustanovili Policijski in cenzurni dvorni urad, nadzor tiskovin je prešel v roke policije, s sistemom koncesij, ki jih je bilo mogoče izdajateljem vsak trenutek odvzeti, so (politični) tisk spremenili v bolj ali manj poslušno orodje režima. Šele februarska ustava leta 1861 je v habsburški monarhiji nekoliko sprostila nadzor, čeprav je novi kazenski in tiskovni zakon budno čuval lik monarha in vse dinastije in morebitne prekrške, nadzor so opravljali državni pravdniki (tožilci), z zaplembami ali še huje sankcioniral. Leta 1864 se je denimo v zaporu pokoril izdajatelj časopisa Naprej Miroslav Vilhar.

Menjave oblasti v 20. stoletju niso prinesle veliko, kar zadeva širjenje svobode govora. Cesarja je zamenjal kralj, kralja pa predsednik, tudi metode, ki jih uporablja vsakokratna oblast, so ostale podobne. Zakon o tisku za vso Kraljevino SHS je bil sprejet šele leta 1925, dodatno zaostren pa po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 z uvedbo cenzure. Uradne cenzure v socialistični Jugoslaviji ni bilo, a obstajal je seznam prepovedanih knjig in tožilski nadzor tiskovin že pred izidom, v tiskarni. Danes, ko živimo v demokraciji, ki zagotavlja svobodo govora, je državni nadzor zamenjal ekonomski. Na vsebine se lahko vpliva prek odškodninskih tožb, še zlasti pa s pomočjo denarja za oglase.

Jutro, 4. maja 1945