Yiorgos Vassalos je grk, ki že osem let živi v bruslju. Z magisterijem o lobiranju korporacij v EU je potrkal na vrata skupine Corporate Europe Observatory: v organizaciji, ki raziskuje in razkriva privilegiran položaj korporacij in lobijev pri oblikovanju politik EU, dela danes že šesto leto.

Opozarja, da novi fiskalna in bančna unija pomenita »trojico za vse države območja evra za vedno«. Izkušnje Latinske Amerike ne puščajo dvomov, da neoliberalizma v razgradnji družb in socialnih mrež ne bo ustavila nobena količina človeškega trpljenja, družbene razgradnje ali uničenja. Zato, opozarja, moramo začeti brati in se informirati. Čakati na usmiljenje in razumnost sistema, ki nam zdaj vlada, je nesmiselno in samouničevalno početje.

Pravite, da se s fiskalnim paktom in bančno unijo uvajajo ukrepi trojice (Mednarodnega denarnega sklada, Evropske centralne banke (ECB) in komisije) za vse za vedno. Ne pretiravate?

Že od začetka obstaja kontradikcija znotraj ustroja EU. Finančni sistem se je evropeiziralo, nikoli pa se ni razjasnilo, kdo plača, ko sistem klecne. Zdaj se zdi, da morajo plačati države vsaka zase. Finančni sistem je združen in povezan, a vsaka država odgovarja za lastne banke. Ko to ni bilo več mogoče na Irskem, v Grčiji in na Portugalskem, so oblikovali trojico, ki naj bi te države rešila. V resnici je le vpeljala varčevalne programe.

Problem, kdo plača, pa ostaja. Zdaj ga želijo rešiti z oblikovanjem fiskalne in bančne unije. Iz prakse, ki so jo zdaj vpeljevali v nekaterih državah, bo nastalo univerzalno pravilo za vse podpisnice. Denar davkoplačevalcev, ki so večinoma delavci, se bo pretakal bankam, ki se jih bo uradno »reševalo«. Evropski stabilizacijski mehanizem bo vzel nacionalni davkoplačevalski denar in odločil, katero banko naj se reši. To ni niti v teoriji preprosto. ECB bi morala nadzirati šest tisoč zasebnih bank. Že zdaj priznavajo, da nimajo kapacitet za tak nadzor. Projekt bančne unije je poln kontradikcij.

Učili smo se o tem, da država služi državljanom. Kaj v ta odnos prinaša EU? Komu služi?

Temelj demokracije, ki se je razvijala po francoski revoluciji in v devetnajstem stoletju, je bila premisa, da vsa moč izvira od ljudi. Ljudje imajo zato mehanizme, da oblast, če jim ni všeč, zamenjajo. To pri politični strukturi EU ne velja. Obstajajo tri telesa, ki sprejemajo odločitve, komisija, svet EU in parlament. Le zadnji je neposredno izvoljen, a še to na čuden način. Ljudje volijo o nacionalnih zadevah, izvoljeni predstavniki pa jih zastopajo na evropski ravni. Razprave o evropski ravni ni. Kajti parlament tudi ne izvoli vlade, ki je dejansko birokracija. V komisiji delajo ljudje, ki so izbrani na podlagi svojega znanja in podpore nacionalnih držav. Komisarje med nacionalnimi kandidati vlad izberejo s tajnimi pogajanji med vladami. Na koncu sicer potrdi komisijo parlament, a gre za zelo šibak in posreden nadzor. V svetu EU so predstavniki nacionalnih vlad, ki so večinoma izvoljene, a zdaj tudi to ni več gotovo, kot nam dokazuje tehnična vlada Maria Montija v Italiji.

Ljudje pogosto ne vedo, kako glasujejo vladni predstavniki. Glasovanja potekajo za zaprtimi vrati in vlada lahko svojim državljanom vedno zagotavlja, da je ravnala drugače, a je bila preglasovana. Obstaja hudo pomanjkanje učinkovitega nadzora državljanov nad strukturo EU. Ni mehanizmov, da bi državljani lahko vplivali ali spremenili odločitve EU. Lahko spremenijo nacionalno vlado, a neposrednih sprememb to ne prinese. S fiskalno unijo se bo možnost spreminjanja nacionalnih politik tudi ob izvolitvi nove vlade še bolj skrčila. Obstaja vakuum javnega nadzora. Po drugi strani imamo v Bruslju več kot 20.000 lobistov. To so ljudje, ki vsak dan govorijo s komisarji, parlamentarci, predstavniki v svetu EU. Z zanesljivostjo lahko rečem, da so oni tisti, ki vodijo in usmerjajo EU. Večina lobistov, okoli 60 odstotkov, predstavlja mednarodne korporacije in velika podjetja.

Kako se kaže njihov vpliv na strukturni ravni EU?

Gonilna sila vseh korakov približevanja leta 1985, 1992 so bili korporativni interesi. Leta 1985 so dosegli vzpostavitev skupnega trga. Zakaj? Dogajali sta se financializacija in globalizacija kapitalizma. Potrebovali so velik »temeljni« trg, da bi lahko tekmovali z ameriškimi, japonskimi in pozneje kitajskimi podjetji. Skupni trg je zasnovala skupina evropskih industrialcev (ERT), kjer so sedeli predstavniki 45 velikih multinacionalk. Evro se je nato rodil iz otroka te skupine, Zveze za evropsko monetarno unijo. Tretjina članov je bila industrialcev, preostali dve tretjini pa predstavniki bank, vključno ameriških. Organizirali so na stotine konferenc v devetdesetih letih, na katerih so promovirali projekt evra. Strukture evrskega sistema v celoti odražajo njihove želje. Vzpostavila se je valuta, ki je pod nadzorom centralne banke, ki naj bi bila neodvisna, a je dejansko neodvisna le od nadzora ljudi. Njenega delovanja ne nadzira niti evropski parlament. A hkrati naše raziskave kažejo, da ni zunaj vpliva interesov velikih bank in njihovih lobijev.

Pritiski se izvajajo tako prek nacionalnih predstavnikov kot na ravni predstavnikov EU. Mario Draghi je delal za Goldman Sachs, sodeloval je v skupini 30, kjer se povezujejo bankirji zasebnih in centralnih bank. Ni pa član nobene skupine, kjer bi bili predstavniki potrošnikov, sindikatov ali okoljevarstveniki. Vsak teden se srečuje tudi svet v senci ECB pod pokroviteljstvom nemškega finančnega časopisa Handelsblatt. Tam se srečujejo zasebni bančniki in predstavniki multinacionalk. Debatirajo o dnevnem redu uradnih srečanj ECB ter oblikujejo predloge, ki so zelo pogosto tudi sprejeti. Obstaja zelo tesen odnos med ECB in bančnimi lobiji. To delno razloži, zakaj imamo tako pristransko evropsko centralno banko, ki jo skrbi le inflacija, ni pa ji mar za rast in razvoj, družbeni napredek ali zadovoljitev potreb ljudi.

Živimo v krizi. Je ta očitna samo v življenjih ljudi ali so v krizi tudi vladajoče strukture in sistem EU?

Ključna in izvirna točka je finančna kriza. Vse se začne tam. Dejansko gre za sistemsko krizo kapitalističnega modela produkcije in pretirane akumulacije. Financializacija, torej vse večja krepitev vloge finančnih trgov in institucij, je bila ponujena kot rešitev krize v sedemdesetih letih. Danes se sesuva. Ideja o rasti, ki temelji na kreditih, se drobi, kajti zaupanja med finančnimi institucijami ni več. To ustvarja družbeno krizo in posledično krizo institucionalnega sistema EU.

Nekateri želijo EU spremeniti v federalno enoto, ki pa ne bi bila demokratična. Želijo si avtoritarne federacije. Govorijo o nevarnosti manka legitimnosti. Vedo, da vse manj ljudi podpira evropske institucije predvsem zaradi varčevalnih ukrepov. A poglejte dokumente, ki jih je podpisal sedanji predsednik sveta EU Herman Van Rompuy. Predlaga, kako rešiti podobo EU. Ne govori o resničnih, vsebinskih spremembah, ki bi zagotovile legitimnost. Govori, kako izboljšati podobo in prepričati državljane o legitimnosti EU. Niti besede ni o resničnih mehanizmih, s katerimi bi ljudje lahko nadzorovali organe EU.

Novi predlog ureditve v fiskalnem paktu predvideva, da se nacionalnih proračunov ne bo več tehtalo na podlagi argumentov, ki se oblikujejo na ravni držav skozi politični dialog in usklajevanja. Proračune držav bo potrjevala evropska komisija. Komisija bo lahko podala amandmaje in svoje predloge. Če bo država prekoračila določen deficit ali izkazovala pomanjkanje konkurenčnosti, bo lahko komisija državi naložila kazen. Govorim o komisiji, ki je zunaj vsakršnega javnega, državljanskega nadzora. Federalizacija, ki smo ji priča, gre v resnično in resno avtoritarnost. A ni še odločeno. Ni nujno, da jim bo uspelo.

Zakaj ne?

Kot prvo, obstaja javni upor proti tem politikam. Takoj nato nastopijo tudi nestrinjanja med nacionalnimi oblastnimi elitami. Ko evropski model ne bo več koristil nemškemu izvozu in bo Nemčija morala več plačati, da reši tuje banke, kot zasluži s temi ukrepi, bo potegnila ročno zavoro. Danes smo na točki, ko se lahko stvari obrnejo v katero koli smer.

Toda v času, ko je Bruselj pridobival moč, so nacionalni parlamenti izgubljali v očeh ljudi. Marsikje obstaja iskreno nezaupanje do nacionalnih političnih elit in prepričanje, da je bolje, da vladajo strokovnjaki iz Bruslja kot domači kompromitirani politiki. Kaj je narobe s to sliko?

Zelo nevarno je zaupati strokovnjakom, ki jih ne moreš nadzorovati. Neizvoljena evropska komisija ima monopol nad predlogi novih evropskih zakonov. A komisija nima znanja, da bi sama do podrobnosti pripravila vse regulative. Zato oblikuje ekspertne skupine. Vanje imenuje zaposlene na nacionalnih ministrstvih in druge člane, ki v dveh tretjinah predstavljajo velika podjetja in banke. Tako se zelo pogosto zgodi, da predstavniki korporacij pišejo osnutke novih regulativ.

To se je zgodilo leta 2008. Ko je kriza prišla iz Amerike v Evropo, sta Jose Barosso in van Rompuy najprej oblikovala skupino strokovnjakov, ki naj bi predlagala novo nadzorno strukturo za finančni sektor. Pet od osmih članov te skupine je bilo povezanih z Goldmanom Sachsom, ING, Barclays. Ni me presenetilo, da je nadzorni model, ki so ga vzpostavili, po dveh letih odpovedal. Ni predvidel padca ne belgijsko-francoske Dexie ne španske Bankie. Kajti skupina je poskrbela le za interese bankirjev. Zadnja tri leta delajo to tudi naše vlade. Bankam so dale 4,5 trilijona evrov. To je več kot ena tretjina evropskega BDP! Vse to bogastvo je šlo bankam. O tem moramo kritično debatirati ob vedenju, da je iz bank prišlo 80 odstotkov strokovnjakov, ki so oblikovali vsak posamezni korak liberalizacije finančnega trga od leta 1999 dalje. To je priznal tudi nekdanji komisar EU Charlie McCreevy leta 2009. Dejal je, da je eden od razlogov za krizo, da smo preveč poslušali finančne lobiste.

Pa to ne velja le za banke. Podobno se dogaja pri delovanju evropske agencije za varnost hrane. Ta določa, katera hrana lahko pride na evropski trg. Mnogi strokovnjaki v njej so prej delali v kmetijstvu ali predelovalni industriji. Zato ni dobro, da slepo zaupamo strokovnjakom. Če nam niso všeč naši politiki, jih moramo zamenjati ali si izmisliti drugo obliko demokracije, ki nas bo resnično predstavljala. Potem se moramo zanjo bojevati.

Citirate evropske dokumente, v katerih so med cilji našteti: razvrednotenje dela delavcev, razdrobitev ter zmanjšanje pogajalskih pravic sindikatov. Zdaj se že v Ameriki zavedajo, da za rast potrebujejo srednji razred, delavce, ki lahko živijo dostojno življenje. Zakaj poteka v Evropi sistemska demontaža delavskega razreda?

Logika zadaj je jasna. Prioriteta EU je zmanjšati »ceno dela na enoto/delavca« (Unit Labour Cost ali ULC, stroški dela na enoto proizvoda). To je zelo iskreno opisan cilj. Znižati želijo plače delavcev, zmanjšati vlogo delavcev pri pogajanjih in določanju pogojev dela. Zakaj? Da bi povečali svoje dobičke, ki so se zmanjšali zaradi krize.

Ko dobički padajo, sta mogoči dve reakciji. Ena je, da najdeš nove trge. Druga, da povečaš izkoriščanje. Nove trge ustvarjajo danes skozi privatizacijo. Zato se EU, predvsem trojica, tako zavzema, da bi se privatiziralo vse od vode, energetskega sektorja, železnic do šolstva in zdravstva. Privatizacija teh področij bi omogočila, da oblikujejo nove finančne balone. S tega stališča je zanje zelo zanimiv trg biotske raznovrstnosti. Banke lahko okoli »novih izdelkov« oblikujejo nove spekulativne trge.

Z drugo reakcijo, povečanjem izkoriščanja, želijo iz dela vseh nas še večji del odrezati zase. Povečati dobiček. Šokirala me je izkušnja Luksemburga. Država in državljani so še vedno precej bogati in težko je zlomiti njihov socialni sistem. Še težje je prepričati ljudi, da se zaradi evropskih politik in dokumentov minimalne plače ne bi smele povečevati. Zato je vlada naredila salto mortale. Odločila se je, da se minimalna plača lahko poveča, a bo za povišanje plačala vlada iz davkov, ne pa delodajalci.

Vprašanje, kdo bo trošil, kdo bo porabil, je legitimno. A zdi se, da jih to ne skrbi. Vidijo globalni trg, na katerem je treba izdelovati izdelke, ki bodo poceni, globalno konkurenčni in jih bodo lahko prodali. Vedno so nekje na svetu ljudje, ki kupujejo. Klasična keynesianska teza, da potrebuješ za rast močan srednji razred, ki troši, v Evropi ne živi več. Živi pa ideja, da je treba čim bolj sklatiti plače delavcev, da bomo svetovno konkurenčni.

Ampak s tem načrtno siromašijo družbe in vso Evropo spreminjajo v nerazviti, tretji svet.

Da. Natančno to počnejo. V južni Evropi je situacija zelo jasna. Ko so potrdili drugi grški memorandum, so govorili, da se Grčija ne bi smela primerjati z Italijo, ampak z Bolgarijo, Balkanom in Portugalsko. Obljuba, dana ljudem v južni in vzhodni Evropi s širitvijo EU, da bomo živeli bolje in se bo naš življenjski standard dvignil na raven zahodne Evrope, se je spremenila v svoje nasprotje. Dobili smo ravno obrnjeno. EU naj bi bila projekt poenotenja: storitve socialne države in življenjski standard v novih državah članicah naj bi se dvignili in združili z ravnjo zahodne in severne Evrope. A standardi so se po koncu devetdesetih let povečini znižali in še vedno padajo. Zdaj je sporočilo južni Evropi, da se mora »poenotiti« s standardi vzhodne Evrope, drugače ne bo konkurenčna. Podobno govorijo tudi že belgijskim delavcem in delavkam: »Niste dovolj konkurenčni.« Nemško delavsko gibanje dela ogromno napako, ko misli, da je zavarovano pred padanjem standardov. Plače nemških delavcev so zamrznjene že deset let. To, da se plače delavcev po Evropi nižajo, bo prej ali slej pomenilo, da se bodo morale znižati tudi plače nemških delavcev.

Osiromašenje in razpad družb se ne dogajata v vseh državah z enakim ritmom. Če združimo skupaj učinek znižanj plač, povišanja davkov in druge ukrepe, so v zadnjih treh letih Grki izgubili povprečno pol svojega dohodka. Način in ritem, kako se povečuje revščina v Grčiji, nista enaka poteku dogodkov v Španiji. Tam situacija za zdaj še ni tako radikalna, četudi se obubožanje ljudi stopnjuje.

V Belgiji zdaj spreminjajo sistem nadomestil in socialne zaščite za brezposelne. Z reformami bodo 400.000 ljudi potisnili v revščino. A ljudje, ki imajo zaposlitev, v Belgiji niso posebno na udaru in niso zaskrbljeni. Nekoliko se je le zvišala starost upokojitve. Intenzivnost napada na delavstvo je različna v vsaki družbi in tudi znotraj držav. S tem se preprečuje, da bi se ljudje povezali in skupaj ukrepali. Ljudje so pripravljeni sprejeti nekoliko hujše pogoje, ker imajo občutek, da so še vedno v boljšem položaju kot nekdo drug. Najpogosteje je strategija taka, da najprej obrnejo zasebni sektor proti javnemu. Nato zaposlene za nedoločen čas proti tistim, ki imajo službo za določen čas. To se je zgodilo predvsem v Italiji in Španiji, kjer so rekli, da morajo zmanjšati pravice delavcev in zaščito stalne zaposlitve, da bi ustvarili nova delovna mesta. Tako so zmanjšali pravice delavcev in varnost zaposlitve, novih delovnih mest pa seveda ni.

Obstaja možnost upora proti temu?

Veliko upanja polagam v skupni boj. S stavkami in protesti 14. in 17. novembra se je začelo novo poglavje. Razumeti moramo, da smo del skupne zgodbe. Če se položaj in usoda kogar koli v Evropi poslabšata, se bo tudi moja, naša usoda prej ali slej posledično poslabšala. Sklep, ki ga lahko nedvomno potegnemo iz te krize, je, da ne potrebujemo več konkurenčnosti. To ponavljajo elite, a ni res. Potrebujemo več sodelovanja. Kajti v tekmi, kdo bo bolj konkurenčen, lahko drug drugega izmučimo do smrti.

Omenili ste, da bi lahko bila že ena država, ki bi rekla ne varčevanju, dovolj za preobrat. To zveni idealistično.

Ena država zagotovo ne bo dovolj, a bi bila dober začetek. Potrebujemo državo, ki bo zavrnila varčevalne ukrepe in začela družbene, celostne politike. Zakaj se bank ne nacionalizira, če tako in tako plačujemo zanje njihove izgube? Ljudje smo banke rešili. Zakaj nam potem banke niso odgovorne, zakaj nimamo vpliva na njihovo poslovanje, zakaj ne posojajo denarja, kjer je potreben: malim podjetjem in za javne, okoljsko trajnostne projekte?

Če začne ena evropska država uresničevati razumno družbeno politiko, bodo tudi ljudje drugod in druge države sledili. Izginil bo element fatalnosti in argument, da ni druge možne poti. Vplivanje med družbami v Evropi se je povečalo do te mere, da se je ustvarila plodnost, ki se krepi z mešanjem in izmenjavanjem idej ter izkušenj. Zato bi bila lahko sprememba že v eni, kateri koli državi EU ključna.

Je mogoče institucije EU spremeniti? Milijoni na ulicah v zadnjem desetletju niso dosegli nič.

Političnih sprememb ni lahko doseči. Predpostavljajo kanale komunikacije med političnimi strankami in političnimi ter družbenimi gibanji. Zahtevajo tudi programsko usklajevanje, spoštovanje in upoštevanje. V Grčiji je to v polnem razvoju. V Sirizi ni jasne programske linije, še vedno obstajata vsaj dva razmisleka. To odmevanje med politiko in ulico je pomembno.

Obstaja kvalitativna razlika v dogodkih, ki se začenjajo s 14. novembrom. Še nikoli do zdaj nismo imeli evropske, simultane stavke. To je pomembno. S tem se lahko prelomi nacionalne izolacije in posamezne boje delavcev. Sporočilo, ne varčevalnim ukrepom, je jasno. Zahteve so druga stopnja, kajti še vedno nam manjka jasna skupna pozitivna zahteva, kar pa ni ne presenetljivo ne nujno dramatično. Nekateri želijo moč teh gibanj uporabiti za reformiranje sedanjih institucij. Krožijo predlogi, kako spremeniti mandat ECB. Sam v predlagane rešitve ne verjamem. Potrebujemo vsebinske, resnične spremembe v smeri demokratizacije. Struktura EU je bila zasnovana po nareku interesov transnacionalnega kapitala. Vanjo so tako zelo vgrajeni, da jo je bolj ali manj nemogoče reformirati. Kajti v klasični reformistični misli je prav predstavniški element parlamentarne demokracije ključno orodje. Ljudje izvolijo parlament, ki izvoli vlado, in če ljudem vladajoči niso več všeč, jih lahko zamenjajo. Tega orodja v EU nimamo.

Katere možnosti imamo?

Za Grčijo je nujno, da izstopi iz območja evra. Vlada, ki bi vsaj približno predstavljala ljudi, bi morala prevzeti nadzor nad valuto in prisiliti banke, da delujejo drugače. Zagotoviti je treba delovna mesta, povišati plače in pokojnine. Drugače bo veliko ljudi umrlo. Še več jih bo zares revnih. Zelo zanimivi glasovi se oblikujejo v Franciji. Vse glasneje zahtevajo, da se določenih evropskih politik ne udejanji, če so zares škodljive za družbo. Če morajo zagotoviti nujne družbene in socialne politike ter zato preseči mejo treh odstotkov deficita, bodo to naredili. Če jim bodo zato naložili kazen, kazni ne bodo plačali. To je možna drža. EU je v zadnjih letih sprejela veliko odločitev in paktov, ki predstavljajo zelo radikalne spremembe. Ljudje pri njih nismo imeli besede in o nekaterih se ni odločalo niti na ravni držav. Zdaj želijo, da jih spoštujemo in uresničujemo? Oprostite, ne bomo.

Kakšno vlogo igra tu vzhodna Evropa?

Državljani so toliko močni, kot so močna družbena gibanja v državi. Ljudem vedno pomaga, če so gibanja živa in močna. V vzhodni Evropi so gibanja zelo šibka. A tudi zahodna Evropa je v marsičem še v povojih. Razlogi za razlike so različni.

Vzhodna Evropa je vstopila v EU pod slabimi pogoji. Ne razumem Hrvaške, ki se želi pridružiti EU. Politična levica bi morala temu bolj jasno nasprotovati. Še večji misterij je Poljska, ki si želi pristopiti k evru. Danes? V teh razmerah? Evropski stabilizacijski mehanizem predpostavlja, da bodo imele države toliko glasov, kolikršen je njihov finančni delež. Nemčija bo imela 15 odstotkov in možnost veta. Zakaj bi se kdor koli želel popolnoma prepustiti na milost in nemilost Bundesbanke?

Ker EU še vedno predstavlja edini model razvoja in napredka. Vzhodna Evropa ga posvaja popolnoma nekritično.

Razvoj zadnjih dvajsetih let, vezan na kohezijske sklade EU, se splača pogledati natančneje. Kohezijske sklade smo izkusili tudi na jugu Evrope. V veliki meri se jih je uporabilo kot propagandno lutko, ki je sporočala, da EU prinaša denar in bogastvo. A s tem denarjem se je podpiralo in subvencioniralo tudi podjetja zahodne Evrope, da so zgradila ali zagotovila javna dela v novih državah članicah. Mednarodno letališče v Atenah je gradilo nemško podjetje Hochtief, veliki most Rio-Antirrio francoska skupina Vinci. Oboje je nastalo s pomočjo kohezijskih skladov. Brez njih bi bili dobički teh podjetij mnogo manjši.

Najpomembnejša je nujnost, da se Vzhodnoevropejci bolje informirajo, kaj so resnične politike EU. Ne smejo se zadovoljiti z retoriko in velikimi, sijoče proklamiranimi cilji na teoretični ravni. Pogledati in razumeti morajo konkretne ukrepe, ki se izvajajo. Tukaj in zdaj. Kaj je evropakt, kaj je makroekonomski nadzor, kaj je zapisano v fiskalnem paktu? Če bodo ljudje prebrali te dokumente in ukrepe, jim bo zelo hitro postalo jasno, da se življenjski standardi ne bodo dvignili. Še posebno ne v najrevnejših članicah EU. To sta vzhodna in južna Evropa. Vsi ti dokumenti so dosegljivi in berljivi. Poiščite na internetu priporočila za posamezne članice (country specific recommendations). Prebrali boste lahko, kaj komisija zahteva od vaše vlade. Ne boste našli veliko ukrepov, ki so naklonjeni ali namenjeni dobrobiti ljudi. Ta priporočila govorijo o dvigu DDV, dvigu starosti za upokojitev, zamrznitvi plač delavcev, razdrobitvi sindikatov in ukrepih, da se sindikalna pogajanja spusti na raven, kjer so delodajalci močnejši, omejitvi pravice do stavke... Vse to piše tam črno na belem! Ljudje se morajo o tem poučiti.

Ne želim si, da se vrnemo nazaj v ero nacionalnih držav, k nacionalizmu in protekcionizmu. A želja po evropskem sodelovanju nam ne sme preprečiti, da vidimo in razberemo, da sedanji ukrepi ne vodijo k sodelovanju. Če si želimo resničnega sodelovanja, bomo morda morali zlomiti sedanji model in zgraditi nove vezi sodelovanja. Moramo razumeti, razpravljati in najti alternative. Predvsem pa ne smemo zaupati strokovnjakom. Še najmanj evropskim, ker se posebno lepo svetijo. V resnici mnoge plačujejo tisti, ki imajo veliko denarja, da branijo njihove interese in zagotovijo, da bodo ti ljudje dobili še več denarja na račun navadnih ljudi, ki bomo imeli vse manj denarja. Po eni strani je enostavno, po drugi zelo zelo zapleteno.

Ampak če veliki EU-sistem, ki vam ni najbolj simpatičen, postane bolj demokratičen, kaj boste delali vi?

Žal se sami šalimo, da bomo imeli delo, tudi če EU razpade. Kajti korporacijski mehki prevzemi oblasti se dogajajo ne le na ravni Evrope, ampak tudi na ravni nacionalnih držav. Dela je in bo žal zelo veliko. Strukture in sistemi bodo obstajali. Navsezadnje na ravni Evrope obstaja Svet Evrope, ki je zelo drugačna organizacija in odraža drugačno razmerje moči, še iz petdesetih let, ki ravno tako ni več realno. A v nekaterih pogledih so mnogo bolj progresivni kot EU. Dali so uradno mnenje, da varčevalni ukrepi v Grčiji kršijo Evropsko socialno listino, ki vključuje pravico do dostojnega plačila za delo, ki mora biti nad mejo revščine.

Ključna ostaja nacionalna raven. Tu se vse zgodi. Spremembe v eni državi ne bodo spremenile EU avtomatično, a povezanost med državami in državljani lahko spremembe v eni državi prenesejo še drugam. Skupaj lahko te države zasnujejo alternativni model. Latinska Amerika ponuja kar nekaj zgledov. Tam so države zavrnile sporazum Nafta in se začele drugače povezovati.

V zgodovini težko najdemo trenutek, ko je bila situacija tako enostranska in enopolna, kot je zdaj. Zdi se, da je edina pot naprej neoliberalizem. Celo ekstremna desnica posvaja neoliberalno govorico v ekonomiji, ki jo meša s fašizmom, avtoritarnostjo, zapiranjem in sovraštvom do drugačnih. A moramo oblikovati alternative. Ne smemo se bati neznanega. Kajti znano je trenutno najbolj grozljivo in strašljivo, kar si lahko izmislimo.