Priložnost, ki jo je določalo prizorišče samo, je povrhu vsega ponudila ogromen, malone kričeč kontrast. Poslušalec, poseden v veliki dvorani, si pravzaprav ne more kaj, da s pogledom ne bi vsaj oplazil velikanskih orgel, najbolj impozantnega, masivnega glasbila evropske (zahodne) glasbene kulture. Nasprotje v primerjavi s koro ne bi moglo biti večje. A učinek, ki sta ga povzročila umirjeno zbrana, niansirana igra in dinamično podajanje mojstra kore (tonski tehnik je svoje delo opravil z odliko), je bil ta, da je bil prostor napolnjen z gracioznostjo, zrnatimi odtenki ubiranja strun, svetlobo, ki je na koncu dobesedno odgnala misel na grozečo senco slapov orgelskih piščali ob »južni steni«. Dve glasbili približno enake zgodovinske globine, dve popolnoma različni tradiciji, ki pa obe gojita sebi lasten svet skladanja glasbe in muziciranja, tudi svet odprtih variacij in imaginarne vokacije skozi improvizacijo, ki jo je na kori nazorno pokazal Diabaté: nič večvrednega ali manjvrednega, preprosto znamenje, da se najbolj občutljiv, družben in individualen del človeškega ustvarjanja dogaja povsod po svetu.

Etnomuzikolog Eric Charry je v svoji imenitni študiji razprostranjene mandske kulture – Maninkov in Mandinkov – v zahodni Afriki ravno glasbeno pot Toumanija Diabatéja in njegov dedni, kastni status griota (»dželija«) doma (poklicnega ustnega kronista, pripovedovalca, nosilca kolektivnega spomina, komentatorja, slavilnega poeta) postavil za zgled premikanja ločnice med tradicionalnim in modernim. Igra skladbi Kaira in Allah l'a ke, ki sta bili podpisa njegovega očeta Sidikija, velikega malijskega korista, ampak hkrati je že od svojega prvega solo albuma leta 1988 nekako moderen. Uporablja nove uglasitve kore, ki so bližje »evropskim«, sam inštrument modernizira, izpolnjuje in prilagaja koncertni situaciji, vključuje večplastnost tempov in ritmičnih poudarkov, ki črpajo iz drugih glasbenih svetov, ne vokalizira ob kori, temveč postavlja v ospredje izključno njen inštrumentalni, komorni značaj in utrjuje »klasičen« aspekt nastopanja, ki sicer nasploh z nekaj zadržki velja za glasbo »stare« družbene elite (»komorni« ansambel sestavljajo kora, balafon, koni in v nekaterih območjih manjši bobni tama ali dundun). Danes je njegova glasba in glasba drugih griotov tako komorna kot izrazito koncertna. Plemenit ostanek, podaljšan na svetovne odre, je podajanje umetnosti »dželija«, namenjeno pozivu k plesu, a še bolj globokemu poslušanju, ki naj navdahne poslušalce k dejanju, k aktivnemu odzivu. Ta »duhovni« in kozmopolitski vidik je neizbrisen v godbi Toumanija Diabatéja, kompleksen in virtuozen v godbi, navzven izčiščen, preprost – in prelep.