Takšnim filmom, ki so bili na videz brezhibni, od scenarija, fotografije, režije in igre, a kljub temu niso dali dobrega vtisa oziroma gledalcu niso dali prav vedeti, zakaj so bili sploh narejeni, se je nekoč reklo tudi, da so akademski. A kako naj bo akademski film, ki je adaptacija tako nekonformističnega romana, kot je Na cesti (1957) Jacka Kerouaca, neke vrste manifesta ameriške beatniške generacije? Morda prav tako ali zato, ker je medtem tako imenovani film ceste že postal pravi podžanr, ne da bi imel kakšno zvezo s Kerouacovim romanom. Krajša retrospektiva filmov ceste, ki v okviru Liffa poteka v Slovenski kinoteki, je že pokazala, da se med njimi najdejo tudi takšne mojstrovine, kot sta V teku časa Wima Wendersa in Peklenski asfalt Monteja Hellmana; obstaja celo nekaj slovenskih primerov, kot so Peščeni grad Boštjana Hladnika, Babica gre na jug Vincija Anžlovarja in Izlet Nejca Gazvode.
Že sam Kerouac je želel svoj roman videti v filmu, v katerem bi Deana Moriartyja igral Marlon Brando, a je zadeva propadla. Francis Ford Coppola je že leta 1979 odkupil pravice za adaptacijo romana, toda film mu je po več poskusih z raznimi scenaristi, režiserji in igralci uspelo producirati šele potem, ko se je za zadevo ogrel brazilski režiser Walter Salles (sicer tudi avtor Glavne postaje in Motoristovega dnevnika) in so mu priskočili na pomoč štirje francoski koproducenti, britanski Film 4 in brazilski Videofilmes, ki so zbrali skupaj 25 milijonov dolarjev. In tako je nastal film s trdnim scenarijem, sijajno fotografijo, imenitnim Garrettom Hedlundom v vlogi Deana in brezhibno režiranimi prizori, toda z vsemi temi kvalitetami se zdi bolj samovšečen kot pa kaj drugega. Beatniški junaki romana Na cesti so ljubili jazz, kar je tu in tam videti tudi v filmu, ni pa videti tega, kar je uspelo romanu, namreč da je jazzovski sinkopiran ritem inkorporiral v svoj stil improvizirane in popolnoma aleatorične naracije. V tem pogledu je neizmerno bližji romanu film Johna Cassavetesa Sence, ki je nastal leto ali dve po izidu Na cesti. V Sallesovi ekranizaciji je videti, kot da je poudarek bolj na tem, kako lahko nastane »prava« literatura le na podlagi »resničnega« življenja. Pravzaprav na podlagi nekega pojma »resničnega« življenja, kakor ga v očeh mladega Sala Paradisa (kot se v romanu imenuje sam pisatelj) uteleša Dean Moriarty s svojim »fureur de vivre«, ki se manifestira tako v njegovi »ekscesni« spolnosti, hipnem in strastnem navdušenju za to ali ono kot predvsem v njegovi nestalnosti, eruptivnosti, neprilagodljivosti, neulovljivosti in potrebi po gibanju.
Življenje je gibanje, vsakršna ustaljenost je smrt, takšen bi lahko bil moto tega »beatniškega« koncepta. Toda Dean ni le magnet za mladega pisatelja, Sala, ki v začetnih prizorih kot paraliziran sedi za pisalnim strojem, ampak tudi, če ne še bolj, za ženske. A prav one, vključno z mlado, 16-letno in spolno radoživo Marylou (Kristen Stewart), so tiste, ki so s svojo željo po družinskem življenju največja »nevarnost« za Deanovo nestanovitnost. In prav tako kot ne more obstati pri nobeni ženski, Dean nazadnje ostane tudi brez prijatelja, Sala, ki mu je druženje z njim pomagalo, da je lahko postal uspešen newyorški pisatelj. In sodeč po finalnem prizoru, kjer razcapani Dean ostane »na cesti«, medtem ko se Sal odpelje v razkošni limuzini, je v tem najbrž tudi vsa poanta filma. Na cesti je bil prikazan kot liffovska predpremiera, ki pa je bila s polno zasedeno Linhartovo dvorano v Cankarjevem domu verjetno bolje obiskana kot bo poznejša premiera.
