S premiero predstave Vaje za tesnobo avtorja Vinka Möderndorferja v režiji Jake Andreja Vojevca se bo danes začela nova sezona v Slovenskem stalnem gledališču (SSG) Trst. Osrednja slovenska umetniška ustanova v Italiji vanjo stopa še posebej slovesno, saj bodo v njej obeleževali tudi 110-letnico ustanovitve Dramatičnega društva v Trstu, ki velja za neke vrste začetek institucionaliziranega slovenskega gledališkega ustvarjanja v tem mestu.
Tradicija ali sodobnost?
»SSG ima v Trstu zasidran pomen: ustvarja iz slovenske in za slovensko skupnost v Italiji, ki ima bogato kulturno tradicijo. Naše gledališče vztrajno skrbi za oživljanje te tradicije in njeno soočanje s sodobnimi gledališkimi tokovi,« pojasnjuje umetniška vodja SSG Diana Koloini, ki je poleti to funkcijo prevzela od Borisa Kobala, Sergeja Verča in Jaše Jamnika. »To je prav posebna naloga, kajti skupnostim ob meji vselej grozi nevarnost, da se spremenijo v neko enklavo, ki skrbi le za ohranjanje že ustaljenih vrednot, ne pa tudi za njihovo posodabljanje.«
Pomen SSG za skupnost Slovencev v Italiji, a tudi slovensko kulturo v širšem smislu, ni bil nikoli vprašljiv, so se pa skozi čas vselej pojavljali različni pogledi na to, v katere vsebine in estetike naj se gledališče usmerja – in na to, koga naj pravzaprav nagovarja. Samo Slovence v Trstu ali tudi njihove italijanske sosede? Naj daje prednost slovenski dramatiki, četudi starejšega datuma, ali naj sledi sodobnim trendom v uprizoritveni umetnosti? Naj skrbi predvsem za krepitev narodne zavesti ali naj se v večkulturnem okolju raje posveti vprašanjem globalne družbe sodobnosti? Vijuganje med različnimi razumevanji vloge gledališča pri načrtovanju programa nikoli ni bilo prav preprosto, čeprav v splošnem prevladuje mnenje, da specifični položaj SSG zahteva tudi »posebno« repertoarno politiko.
Finance ostajajo težava
Po besedah Diane Koloini si SSG že nekaj let prizadeva za to, da slovensko kulturo v Italiji odpira tudi italijanskemu občinstvu. »Po eni strani širimo slovensko kulturo znotraj italijanskega prostora, po drugi strani smo most med obema kulturama. V prvi vrsti sicer res nagovarjamo zamejske Slovence, potencialno pa tudi ves slovenski gledališki prostor in s pomočjo nadnapisov in spremnih materialov tudi italijanske gledalce.« Pritegujejo širok spekter obiskovalcev, od mladih – nekaterih tudi v sklopu šolskih predstav – do starejših, tako tistih iz mesta kot s podeželja; imajo tudi nekaj italijanskih abonentov. »Izkazalo se je, da gledališče, ki se programsko bolj navezuje na slovensko gledališko tradicijo, v italijanskem kulturnem prostoru predstavlja nekaj sodobnega in zanimivega. Zanimivo je, da zato italijanski obiskovalci od nas pričakujejo problemsko in estetsko zahtevnejše predstave.«
Sicer pa so delovanje SSG v zadnjih letih zaznamovale pogoste krize, vendar ne toliko povezane z vsebinskimi vprašanji, ki sicer ostajajo, kot pa s – financami. Skoraj vsaka sezona se je namreč začenjala s finančnim primanjkljajem, ki je hromil proces dela, izhajal pa je iz neizpolnjenih ali pa z zamudo izplačanih obveznosti ustanoviteljic gledališča – občine, pokrajine in dežele Furlanije - Julijske krajine. Pred tremi leti je bil pod vprašajem celo nadaljnji obstoj gledališča. Tudi letos, slovesnim tonom navkljub, ni nič drugače – zaradi luknje, ki zeva v letošnjem proračunu, naj bi člani upravnega sveta SSG že ustavili produkcijo ene izmed načrtovanih predstav.
