Med filmi, ki se potegujejo za zmaja, je tudi prvenec režiserke Milagros MumenthalerOdprimo vrata in okna (2011), ki ga je selektor uvrstil v tekmovalni sklop Perspektive. Milagros Mumenthaler sodi v mlajšo generacijo argentinskih režiserjev oziroma v tako imenovani novi argentinski val, ki ustvarja od konca 90. let prejšnjega stoletja. Po štirih kratkih filmih je lansko leto posnela celovečerni prvenec, ki vleče vzporednice s Čehovovo dramo Tri sestre, delno z biografijo sester Brontë, obenem pa je očitno, da je režiserka poiskala navdih tudi v delih svojih sonarodnjakov: prva asociacija, ki se ponuja, je Lucrecia Martel oziroma njen film La ciénaga (2001).

Dogajanje je tokrat postavljeno v staro hišo, kjer prebivajo sestre Marina, Sofia in Violeta. Po (nepojasnjeni) smrti staršev jih je vzgajala babica, priznana profesorica, po njeni smrti (ki se zgodi še pred začetkom filma) pa je adolescentna trojica prepuščena sama sebi. Film sledi njihovim obotavljivim poskusom iskanja poti naprej, ta iskanja pa so polna neizrečenih zamer, izrečenih žalitev in prepirov. Vsaka sestra se z žalovanjem in krizo identitete sooča po svoje, kar najbolje pokaže scena, v kateri vse tri sedijo na kavču in poslušajo pesem Bridget St. John. Njihove reakcije na pesem s povednim besedilom so zelo različne, njihovi izrazi pa jasno pokažejo, da med njimi obstajajo nepremostljive razlike. Vse tri se ukvarjajo s preteklostjo – svojo in družinsko – vendar režiserka njihovih osebnih zgodb oziroma družinske preteklosti ne razkrije. Liki so tako zgrajeni skozi reakcije, ki jih izzovejo določene situacije, vendar so tudi ti odzivi včasih zavajajoči; tako na primer Violetin nenaden odhod preseneti vse, obenem pa postavi njeno dotedanje vedenje (navidezno lenobo in malomarnost) v povsem drugačno luč.

Posebno vlogo, skoraj tako pomembno kot sestre, v filmu »odigra« tudi hiša, ki s spomini, starim pohištvom in vso mogočo navlako sestram ponuja varno in predvsem znano zatočišče. Tu se po eni strani lahko skrijejo pred zunanjim svetom, po drugi strani pa je hiša tudi edina stvar, ki jih še povezuje s preteklostjo. Vsem trem je jasno, da je hiša zgolj vmesni prostor, ki ga bodo slej kot prej morale zapustiti – je prostor med življenjem, kot so ga poznale, in življenjem, ki ga bodo morale živeti zdaj.

Tudi Švica pozna revščino

V sklop Perspektive pa je uvrščen tudi film Otrok iz zgornjega nadstropja (2012) francosko-švicarske režiserke Ursule Meier. Avtorica, ki je pozornost zbudila že z izjemnim prvencem Home (2008), se tudi v svojem drugem celovečercu loteva podobne tematike – socialne deprivilegiranosti oziroma izključenosti –, vendar se je tokrat loti na popolnoma drugačen način. Glavna junaka sta Simon in Louise, sin in mati, ki se predstavljata kot brat in sestra, saj naj bi na ta način Louise lažje dobila delo oziroma ljubimce. Že na prvi pogled je očitno, da je imela Louise otroka prezgodaj, iz česar izhaja tudi njun (milo rečeno) nekonvencionalen odnos. Živita v bližini smučarskega centra, kjer Simon z majhnimi krajami in preprodajo smučarske opreme služi denar, dokler se seveda stvari ne zapletejo in morata ugotoviti, da tako ne gre več naprej.

Četudi so skozi film vseskozi jasno začrtane razlike med bogatimi (tistimi na smučišču, ki si lahko privoščijo vse) in revnimi (tistimi, ki živijo v socialnih stanovanjih v dolini), režiserka iz tega ne izpelje osnovne premise filma – njo zanimata predvsem Simon in Louise, njuna značaja in predvsem njun odnos. Nič ni podano naravnost, režiserka pa pusti zgodbi čas, da se razvije in skozi podrobnosti gradi svojo študijo značajev. Ti detajli govorijo sami zase in izrišejo sliko odraščajočega otroka, njegovo osamljenost in ranljivost. Zelo povedni sta sceni na smučišču, ko se hoče Simon na vsak način približati turistki, ki se ljubeče ukvarja s svojim naraščajem, ter scena po prepiru med glavnima junakoma, ko Simon ponudi Louise denar, da bi se do njega vsaj nekaj časa vedla kot mati. Ursula Meier je tudi tokrat sodelovala s preverjeno ekipo; poleg soscenarista Antoina Jaccouda je znova tu tudi kamermanka Agnes Godard (stalna sodelavka Claire Denis), s katerima je posnela že omenjeni prvenec, glavno vlogo pa je zopet zaupala Kaceyju Mottetu Kleinu, ki je ustvaril prepričljiv lik dvanajstletnika. Film je realen portret revščine, ki ne pomeni samo pomanjkanja v finančnem smislu, temveč tudi (ali predvsem) čustveno in psihološko deprimiranost. Režiserka na platnu pokaže večdimenzionalne junake in temu ustrezne odnose, ki niso nikoli do konca dorečeni, saj vedno obstaja določena mera nejasnosti in negotovosti. To negotovost pa podčrta tudi zaključna scena, ki sicer daje upanje, vendar ne tudi trdnega zagotovila za boljši odnos med materjo in sinom.