Zdi se, da v večini kulturnih prostorov in ustanov po svetu prevladuje ugotovitev, da je smiselno, če razstavne prireditve trajajo čim dlje – tako zaradi gospodarsko-finančne recesije kot tudi zaradi večje in poglobljene zavezanosti raziskovalno-valorizacijski dejavnosti v muzejsko-galerijskih hišah. Daljše obdobje postavitev je torej tudi posledica dolgotrajnejših in bolj premišljenih zasnov; te so navadno plod sodelovanja več pomembnih institucij, posledica česar je, da se neka razstava seli na različne konce sveta – ali pa je, po drugi strani, njena zasnova tako edinstvena, da je ni možno prenesti nikamor in si jo morajo obiskovalci ogledati izključno na prvotnem razstavišču.
Eno takšnih razstav je pripravil Muzej sodobne umetnosti v ameriški državi Massachusetts, MASS MoCA, sicer nastanjen v prenovljenem industrijskem kompleksu v mestu North Adams. Gre za retrospektivo del leta 2007 umrlega Sola LeWitta, ameriškega umetnika svetovnega slovesa, konceptualista in minimalista; postavitev Sol LeWitt: A Wall Drawing Retrospective, ki v ospredje postavlja njegove stenske poslikave, se je po skrbnih šestmesečnih pripravah odprla 16. novembra 2008, odprta pa bo vse do leta 2033!
Oživljena industrijska poslopja
Preden se posvetimo LeWittovi razstavi, pa še nekaj besed o omenjenem muzeju. V nekdanjih manufakturnih in mlinarskih poslopjih se je v začetku 20. stoletja najprej razvila močna industrija potiskanega tekstila, med 2. svetovno vojno je tam domovala vojaška industrija (tukaj so celo izdelovali atomsko bombo), po vojni pa so se tu ukvarjali z raketno tehnologijo za vesoljske polete. Pred dobrimi dvajsetimi leti pa se je poznejši direktor newyorškega Guggenheimovega muzeja Thomas Krens zavzel za idejo, da se v opuščenih industrijskih poslopjih začne oblikovati center za sodobno umetnost. Leta 1999 so muzej tudi zares odprli, k njegovemu oblikovanju pa so prispevala tako pomembna imena, kot so arhitekti Robert Venturi, Frank Gehry in Simon Bruner.
Dejavnost muzeja MASS MoCA, ki danes obsega 19 galerijskih prostorov s skupno površino skoraj 10.000 kvadratnih metrov, vsaj v načelu temelji na predstavljanju več vzporednih skupinskih in samostojnih postavitev; trenutno je tako na ogled kar deset razstav, vse v eni sami stavbi, nekdanjem mlinu, ki ima kar tri nadstropja. Med njimi je za nas prav gotovo zelo zanimiva tudi razstava Nevidno mesto, ki bo odprta vse do 4. februarja, na njej pa se med desetimi umetniki, ki prihajajo iz ZDA, Nigerije, Kube in Kambodže, predstavlja tudi slovenski slikar Miha Štrukelj. Naslov razstave je sicer povzet po naslovu romana italijanskega pisca Itala Calvina, ki v njem pripoveduje o pogovoru med Marcom Polom in Kublajkanom; beseda teče o prestolnicah, na katere je na svoji poti naletel Polo. Med velike stenske in prostorske kompozicije domišljijskih metropol se je izvrstno vključil tudi Štrukljev stensko-prostorski rokopis, ki ga med drugim poznamo iz slovenskega paviljona v Benetkah leta 2007.
Zamisel, stroj, umetnost
Številke, ki jih velja omeniti ob predstavitvi stenskih poslikav Sola LeWitta, s katerimi je sežetih 40 let njegovega ustvarjanja, pa so naslednje: retrospektivo, ki je nastala v projektnem sodelovanju med univerzo Yale in MASS MoCA je v šestih mesecih pripravilo 65 umetnikov, ki so na približno 7000 kvadratnih metrih rekonstruirali 104 izbrane LeWittove poslikave. Zamisel o tem 11,5 milijona dolarjev vrednem projektu je z veseljem podprl tudi sam umetnik, pač v slogu svojega izreka iz leta 1967: »Ideja postane stroj, ki ustvari umetnost.« Razstava zajema tako značilen izbor od prve avtorjeve poslikave (1968), sestavljene iz več tisoč linij s črnim svinčnikom, ki so organizirane v 32 kvadratov, do enakovrstnih barvnih (rdečih in rumenih, dveh modrih in sivih) geometrijskih likov ter svobodnih oblik in barvnih kombinacij. Svoj obsežni opus, ki je razsejan od New Yorka in Los Angelesa do Duesseldorfa in Rima, večinoma pa je nastal v 70. letih prejšnjega stoletja, med drugim ob sodelovanju skladatelja Johna Cagea in koreografa Merca Cunninghama, je Sol LeWitt v zadnjem letu življenja (2007) zaključil s šestimi črno-belimi risbami.
Kako bo zgodovina definirala avtorjev »serijski« odnos do njegove umetnosti, ki mu jo je na krajih, ki jih je izbiral, pomagalo izvesti veliko pomočnikov, še ni povsem gotovo. Da je umetnost možno reproducirati, ne da bi postala brezosebna, je uspelo v Evropi zagotoviti že Vasarelyju in še kateremu od umetniških barvnih analitikov dvajsetega stoletja. Se bo zdela LeWittova izjava iz 80. let (»Želim si, da bi ustvaril nekaj takega, da me tega ne bi bilo sram pokazati niti Giottu!«) sedanji in bodočim generacijam dovolj prepričljiva, ne pa zgolj hvalisava ali samovšečna? Morda bo prav zaradi odgovora na to vprašanje ta razstava ostala na ogled kar četrt stoletja!
