Vurbek.Čeprav je od katastrofalne vodne ujme minulo že deset dni, se Cvetkovi iz Vurbeka vsako noč zbujajo in podoživljajo strah, ki jim ga je v kosti nagnala podivjana Drava. Še vedno ne morejo dojeti, da so se za las izognili smrti, in da je voda v nekaj urah uničila, kar so z odrekanjem več let spravljali skupaj. Toda ko so prejšnji črni ponedeljek okoli osme ure zvečer mokri in premraženi sedeli na strehi gospodarskega poslopja in čakali na helikopter, so si želeli samo, da bi nočna mora čim prej minila in da bi vsi preživeli.

»Bila sem v takšnem šoku, da še sama ne vem, kako sem vse skupaj prenesla. Lahko bi celo rekla, da sem bila od vsega hudega že nekoliko omamljena, in da se čustveno nisem več normalno odzivala,« nam je pripovedovala 48-letna cvetličarka Marija Cvetko, ki doslej še nikoli ni izkusila, kako silno in uničujočo moč ima deroča voda.

Zgodba njene družine, ki je postala znana zaradi spektakularnega načina reševanja s helikopterjem, je sosede in prijatelje tako ganila, da so naslednji dan priskočili na pomoč. Nekateri so prinesli hrano in pijačo, drugi denar, tretji pa so zavihali rokave in pomagali pri pospravljanju. Poplave so namreč za sabo pustile pravo razdejanje. Voda je porušila dve leti in pol star precej velik objekt, v katerem so imeli delavnico in garažo. Spodjedla je temelje družinski hiši, ki so jo gradbinci takoj, ko je bilo mogoče, popravili, saj bi se sicer zagotovo porušila.

Nekaj metrov stran, kjer živita Marinkina starša, je blatna voda zalila del stanovanja, klet, gospodarska poslopja in vse kmetijske stroje. Ozimnica in sodi, polni pšenice in koruze, so odplavali po vasi. »Samo da je naš pes Reksi preživel. Zaprli so ga namreč v hišo. Koza, ki je bila na majhni vzpetini z verigo priklenjena ob drevo, je od strahu dobesedno ponorela. Kje so kokoši, ne vemo. Verjetno jih je odnesla voda,« je tragedijo opisovala Marinkina mati Marija Krepek in v obupu večkrat planila v jok. Poplave so ji odnesle tudi del vrta, na tone mulja pa je prekrilo njive in jih uničilo. Čeprav sta bila z možem usodnega ponedeljka v Nemčiji, ji ni bilo prav nič prizaneseno. Vedela je, da je dom poplavljen, da življenja njenih najbližjih visijo na nitki, storiti pa ni mogla ničesar, ker je bila tisoč kilometrov daleč.

Mladi pa so bili veseli, da staršev ni bilo doma. »Ne znam si predstavljati, kako bi očeta in mamo vlekli na streho gospodarskega poslopja. Kako bi sploh hodila po deroči vodi. Že mi, ki smo mlajši in bolj pri močeh, smo imeli veliko srečo, da smo sploh preživeli.« Od treh popoldne so se prebijali po vodi in reševali, kar se je sploh rešiti dalo. Ko so opazili, da je proti večeru voda porušila garažo in spodkopala temelje hiše, so vedeli, da nikjer več niso varni in da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo tudi njihov dom porušil. Ker so bili odrezani od sveta in gasilci tudi s čolni niso mogli do njih, so se po deroči vodi prebili do kakšnih petdeset metrov oddaljenega poslopja, ki je bilo najbolj primerno za helikoptersko reševanje. Marinkin sin Sandi grozljive izkušnje nikoli ne bo pozabil. »Držali smo se za roke in se oklepali dreves, da nas močan tok ne bi odnesel. Če bi takrat komu spodrsnilo in bi padel, se ne bi več rešil. Ko me je je ob polnoči helikopter peljal na varno in sem visel na jekleni vrvi, sem bil na smrt utrujen. Potapljaška oprema me je rešila, da nisem preveč zmrzoval, toda mama, oče in bratranec so bili močno podhlajeni. Več kot šest ur smo bili do pasu v mrzli vodi in pravi čudež je, da nismo zboleli. Sicer pa sploh nimamo časa za bolezen, ko pa nas čaka še toliko dela.«