Jan Peloza

Podiplomskega študenta strateškega tržnega komuniciranja iz mladinske organizacije Brez izgovora Slovenija vprašanje, kako se je znašel med borci za strožjo protialkoholno in protitobačno zakonodajo, vidno vznejevolji. Beseda proti mu ni všeč; nočejo prohibicije, pravi, ampak se zavzemajo za omejevanje. Raje kot do pivcev alkohola je oster do industrije. Ta stori vse, da bi ljudje podlegli skušnjavam, zatem pa se sklicuje na osebno odgovornost posameznika. Kot ob nacionalni konferenci o alkoholni politiki poudarja Peloza, gre industriji vedno za to, da bi ljudje popili čim več.

Alkohol je postal jedro in ne več le popestritev ali spremljevalec zabave, kot je bil včasih. Pivcev alkohola je med mladimi več, hkrati pa je količina popitega alkohola večja. Ne ustavijo se pri petih ali šestih mericah, kar pomeni več kot pol litra vina, ampak popijejo sedem kozarčkov žgane pijače in več, vmes pa je še kakšno pivo za »presekati«.

Sam vem, da sem kot najstnik vedno hotel storiti prav tisto, kar so mi starši prepovedali. Zato menim, da je bolje, da se z najstniki pogovorijo in jih naučijo kritično razmišljati. Dobro bi bilo, da jim pomagajo okrepiti njihove veščine zavračanja stvari, ki si jih ne želijo. Na začetku je alkohol vsem zanič, a ga kljub temu začnejo piti.

Telesni razvoj se večinoma ustavi pri dvajsetih ali enaindvajsetih letih – do takrat je vsaka kapljica alkohola škodljiva. Žal prav mladi med petnajstim in osemnajstim letom najbolj posegajo po ekstremnem pitju. To lahko vpliva na njihov duševni razvoj in se odraža v učnem uspehu. Alkohol pa v nobenem primeru ni zdrav – govorimo le o tem, kaj je bolj in kaj manj škodljivo. Zmerno pitje pri odraslih na primer pomeni največ eno enoto alkohola na dan za ženske in dve enoti za moške: to je deciliter vina ali dva decilitra piva na dan za ženske in dva decilitra vina ali štiri decilitri piva za moške. Kar je več kot pet meric za ženske ali šest meric za moške, je škodljivo pitje z veliko verjetnostjo, da se bo zaradi njega razvila neka bolezen.

Na medicinskih fakultetah so se še pred nekaj leti učili o tem kozarčku. Zadnje raziskave pa so pokazale, da to verjetnost kardiovaskularne bolezni zmanjšuje le pri ženskah med 60. in 65. letom, ki so vse življenje pile. Pomagali so jim antioksidanti v vinu, in to zgolj tisti, ki jih v etanolu ni in bi jih prav tako dobile z grozdnim sokom.

Vino je pri nas hrana in ni obdavčeno, kot so druge alkoholne pijače. Pri vseh ukrepih zaostrovanja alkoholne politike se tudi hitro začne govoriti o delovnih mestih v tej industriji. Sam menim, da kompromisov v prid alkoholne industrije ne bi smelo biti.

Ne govorimo o prohibiciji, ampak o omejevanju. Najbolj pomembni ukrepi, ki bi jih morali uveljaviti, so zato povišanje cene, zmanjšanje dostopnosti in popolna prepoved oglaševanja za alkoholno industrijo. Tudi za vino. Če bo imel najstnik, ki so mu starši za ves teden dali 15 evrov žepnine, namesto vina, ki ga dobi za evro in pol, najcenejše vino za sedem evrov, ne bo vsak dan kupil steklenice. Količina popitega alkohola bo tako manjša. Če prištejemo prepoved pitja alkohola na javnih površinah, za katero se odloča vse več občin, bo še toliko bolje.

Takšen je bil odziv na začetku. Ko se je razjasnilo, da to ne pomeni prepovedi koncertov na prostem in novoletnih zabav, se je dikcija spremenila. Na občini so tako pritrdili, da je alkohol problem, a pristavili, da je za to pristojna država. V resnici lahko lokalna skupnost naredi veliko, izmikanje pa je neumestno. Če je lahko na vsaki avtobusni postaji oglas za alkoholno pijačo in če lokalom dovolimo postavljanje točilnih pultov v središču mesta, lahko poskrbimo tudi za to, da mladi tam ne popivajo. Del jih tako ne bo več popival, tisti, ki se bodo preselili v lokale, pa bodo ob dražji pijači popili manj. Alkoholna industrija tega seveda noče. V Ljubljani je univerza in veliko mladih, zato so v tem mestu njeni interesi zelo močni.

Zagovorniki sprememb danes govorimo nekaj, kar bo čez deset let morda samo po sebi umevno. Še pred desetletji je bilo samo po sebi umevno, da je profesor v šoli prižgal cigareto, danes pa bi ga za kaj takega malone zaprli.

Nasprotno, želja po dobičku in razvoju marsikdaj prevlada nad željo po blagostanju prebivalstva. Za regulacijo na področju zdravja si v Sloveniji prizadeva ministrstvo za zdravje, a so druga ministrstva, na primer gospodarsko in finančno, ki skrbijo za interese razvoja. Kaj pa je razvoj? Pomislimo še enkrat. Če bodo ukrepi na področju zdravstvene politike izboljšali kakovost življenja tistih, ki prihajajo za nami, bodo lahko le hvaležni.

Alkoholna industrija pravi, da je težava v ljudeh, hkrati pa nam oglasi na vsakem koraku sporočajo, da brez alkohola zabavi nekaj manjka. Sprašujejo nas, ali smo danes že spili svoje pivo. Poleg tega industrija izkorišča luknje pri omejitvah oglaševanja. V Sloveniji je oglaševanje žganih pijač prepovedano, a med mladimi kljub temu danes ni nikogar, ki ne bi vedel, kaj pomeni »mojstrovina narave«. Industrija je pripravila trženjski koncept s sliko jelena, promotorji pa na posebnih akcijah poskrbijo za »razumevanje okusa« te pijače.

Ob tem organizatorji dogodkov v središče pripeljejo šank, saj jim ta prinaša največ dobička, na mlade pa vpliva še pritisk vrstnikov. Na družabnih omrežjih se na primer pojavlja šala, da je treba piti, dokler si mlad, saj se to početje, ko si star, imenuje alkoholizem. Odraslega na ulici redko vidimo z odprto steklenico ali pločevinko piva v roki – če ga, takoj pomislimo, da gre za brezdomca. Pri mladih to isto vedenje povezujemo z zabavo in užitkom. To socialno normo je treba spremeniti.

Za začetek zmanjšati dostopnost – danes so lahko trafike pred vsako šolo, cigarete pa so nad vsako blagajno v trgovini z živili. Uvesti bi bilo treba licencirane trgovine za te izdelke in poskrbeti, da cigaret ne bi prodajali v okolici izobraževalnih ustanov. Prav tako bi bilo treba uvesti popolno prepoved kajenja v zaprtih prostorih, torej brez sedanjih kadilnic. Podatek, da se verjetnost za raka bolj poveča v uri, ko se vozimo v zakajenem avtu, kot pa v celem življenju pod azbestno streho, pove vse. Embalaže cigaret pa bi morali poenotiti, tako da bi jim odvzeli logotip in barve. Z njimi skuša tobačna industrija kajenje povezati s svobodo in privlačnim življenjskim slogom, a kakšna svoboda je lahko zasvojenost?

Sam sem imel pred leti izkušnjo s sodelovanjem v mladinski politični stranki, ki smo jo ustanovili na lokalnem nivoju. Razmišljal sem, da bi morala obstajati podobna možnost za osebnostno rast, ki pa od mladih ne bi zahtevala, da se politično profilirajo. Tako smo začeli z Brez izgovora Slovenija, kjer so imeli mladi pobude tudi na področju zdravja. Ugotovili smo, da lahko vplivamo na procese odločanja.

Kadim ne, alkohol pa pijem. Nekaj let sem se zato otepal delovanja na področju alkohola. Na koncu sem ugotovil, da lahko na področju javnega zdravja pomaga tudi kdo, ki ni popoln. Ne govorim, da se je treba alkohola popolnoma vzdržati, ampak o omejitvi in o pojavu pasivnega pitja, ko z njim vplivaš na ljudi okoli sebe – na primer pri vožnji, med nosečnostjo... Pri tem lahko zahtevamo neko odgovornost.