Spomladi leta 1990 se je upokojil in umaknil v krog svoje družine in prijateljev. Želel je svoj mir, saj je čutil, da se preteklost zelo pogosto ocenjuje enostransko, tudi neobjektivno ali celo sovražno in da bo takih ocen zaradi svoje funkcije deležen tudi sam.
Februarja 2008 mu je jeseniški občinski svet podelil naziv častnega občana. Odločitev je bila soglasna, čeprav je bilo v občinskem svetu tudi šest članov SDS. V svoji obrazložitvi so občinski svetniki zapisali, da je Tomaž Ertl skromen, pošten in dosleden človek, z veliko mero razumevanja za sočloveka in za solidarnost, zaradi česar je bil in ostal velik človek. Tako so ga kot človeka ocenjevali njegovi sokrajani. Ko pa ga je na predlog »Združenja Sever« zaradi njegovih zaslug pri organiziranju in izvedbi akcije »Sever« s srebrnim redom za zasluge odlikoval predsednik republike, so predvsem vodilni člani SDS in tudi nekaterih drugih strank zoper njega in predsednika republike sprožili neobjektivno in sovražno aktivnost, s katero so njega osebno in tudi prejšnji politični sistem, v katerem je bil sekretar za notranje zadeve, ocenili kot zločinsko dejavnost.
Pri pisanju teh nekaj stavkov Tomažu v spomin sem najprej pomislil, da bi Tomaž Ertl morda želel, da se vsaj po smrti ne ukvarjamo več enostransko z njegovo dejavnostjo in časom, v katerem je deloval. Ocenil sem, da bi tudi Tomaž Ertl želel, da se upremo enostranskim pogledom na preteklost, na okoliščine in pravno ureditev, v kateri je deloval in ji zakonito, pošteno in dosledno služil. Tomaž Ertl ni oblikoval politike in sistema, temveč je ta sistem izvajal. Takšnega sem neposredno in ob konkretnih odločitvah, mnogokrat tudi zelo odgovornih in politično občutljivih, poznal v letih od 1986 do 1990, ko sem bil predsednik takratne republiške skupščine. Trdim lahko, da je vedno dosledno spoštoval veljavno zakonodajo. Da je upošteval človekove pravice. Da je deloval v interesu Slovenije in se upiral metodam, ki so bile v slovenski službi za notranje zadeve že presežene, v jugoslovanskih službah pa so jih pogosto še prakticirali. Tudi njegovo ravnanje v primeru nezakonite aktivnosti JLA zoper Janšo, Borštnerja, Tasiča in Zavrla je proučila posebna skupščinska, lahko bi rekli prva preiskovalna komisija, v kateri so bili mnogi kasnejši ustavni sodniki in vidni politiki Demosa. Ertlove osebne odgovornosti za nezakonito ravnanje v njegovem primeru ni ugotovila.
Posebej je prav poudariti njegovo osebno zavzetost in odgovorno ravnanje pri preprečitvi pohoda srbskih mitingašev v Ljubljano 1. decembra 1989. Najprej je pomagal pri oblikovanju vseh pravnih podlag, na katerih so skupščina, predsedstvo, izvršni svet in sekretariat za notranje zadeve sprejeli zakonite odločitve o ukrepih, ki so prepovedovali prihod in organiziranje mitinga v Ljubljani. Zveznemu sekretarju za notranje zadeve je sporočil, da bo slovenska oblast sprejete ukrepe res tudi izvršila, saj lahko odločitve o izrednih razmerah sprejmejo le organi v republiki in ne zvezna oblast. In končno je zagotovil, da se je slovenska policija organizirala in pripravila tako, da bi izvedbo mitinga tudi dejansko onemogočila. O tem je Tomaž Ertl v republiški skupščini ob veliki zaskrbljenosti občanov tri dni pred napovedanim mitingom rekel: »Načrt je izdelan za vse območje Slovenije in posebej za mesto Ljubljana, da bi lahko povsod, kjer bi se skušalo motiti varnost, red in mir, ustrezno ukrepali. Ljudi naj ne bo strah. Nobene potrebe ni. Imate svojo milico, ki bo storila vse, da boste varni.« Izrekel je te besede in požel dolgotrajni aplavz, ki je izražal zaupanje akciji, slovenski milici in tudi njemu osebno.
Tomaž Ertl ni nikoli želel in pričakoval aplavzov. Tudi ob svoji smrti ni pričakoval nobene neobjektivne hvale in posebne pozornosti. Zasluži si pošteno oceno svojega delovanja. Prav bi bilo, da mu to zagotovimo.
