Po prireditvi Atlet leta, ki je bila minuli petek, ste imeli čustven govor, po katerem ni bilo mogoče razločiti, kakšna bo vaša naslednja poteza. Prva dva dni v tednu ste bili službeno v Moskvi, danes (sreda) pa je padla odločitev. Kakšna je?
Morda se vsem zdi, da sem se dolgo odločal, ali se podam v novo kandidaturo. Toda odločil sem se ob pravem času, ne tik pred zdajci. Seja upravnega odbora bo 21. novembra, na njej bomo sprejeli izhodišča za sklic volilne skupščine, ki bo v začetku prihodnjega leta. Časovno so stvari znotraj vseh normativov. Kar zadeva moje odločanje, sem želel pridobiti mnenja vseh tistih, ki delujejo v atletski zvezi. Končna odločitev je zelo težka, ker imam podporo tako pri atletih in trenerjih kot članih upravnega odbora. Vendar smatram, da je bolje, da dam po dveh mandatih priložnost novim kandidatom. Da se izbere nov predsednik, ki bo lahko nadgradil delovanje atletske zveze v teh dveh mandatih. Upam, da ne bom deležen prevelikega razočaranja mojih sodelavcev, kolegov in na sploh atletske srenje, saj mi je bila nakazana velika podpora. Moja odločitev ne pomeni, da ne bom pomagal atletiki tudi v prihodnje.
Ste lahko natančnejši, zakaj zapuščate atletsko barko, glede na to, da so vsi kazalci na zavidljivi ravni?Menim, da je doba dveh mandatov dovolj dolga. Bolje je, da pride do določenih sprememb, do novega vetra, novih prijemov. Pričakovanja atletov so visoka. Ne bi bil rad tisti, ki bi jih omejeval pri njihovih željah in potrebah. Želim si, da bi bila njihova podpora še naprej vsaj na tako visoki ravni, kot je bila v zadnjih dveh mandatih.
Pravite, da boste slovenski atletiki še pomagali. Na kakšen način?Skušal bom pomagati preko sponzorstev in iskanja teh. Seveda če bo takšna želja atletske srenje.
Atletska zveza je imela v času vašega predsedovanja številne zveste sponzorje. So bile pogodbe vezane na vaš mandat?Nekatere pogodbe so vezane na določeno obdobje, niti ena pa ni bila na mandat predsednika. To ne bi bilo higienično. Nekatere pogodbe so bile srednjeročne, večina pa je bila letnih. Sponzorji namreč želijo imeti natančna potrdila, da so sredstva, ki so jih vlagali v šport, dejansko šla na obljubljeno mesto. Ne vidim nobenega razloga, da se novi predsednik tudi vnaprej ne bi dogovoril z obstoječimi sponzorji. Kar zadeva opremo, imamo z opremljevalcem dogovorjeno, da nas bo podpiral do olimpijskih iger v Riu de Janeiru leta 2016.
Zapuščate mesto prvega moža slovenske atletike z dvignjeno glavo?Absolutno. Z dobrim občutkom, lepimi spomini in v dobrem stanju. To kažejo tako vsebinski kot finančni kazalci. Ponosen sem, da smo skupaj s kolegi v dveh mandatih zvezo pripeljali do stanja, da bom lahko predal takšno štafetno palico, ki zagotavlja zvezno delovanje tudi naprej. Ponosen sem tudi, da zveza v dveh mandatih ni šla skozi velika trenja. Na volilni skupščini leta 2005 sem zaznal, da si atletska srenja želi povezovanja, in tako sem tudi deloval. Analiza, ki jo pripravljamo za upravni odbor in skupščino, kaže, da so bili kazalci po finančni, športni in organizacijski plati v mojem drugem mandatu v večini primerov celo boljši od prvega. Moramo vedeti, da je bil to krizni čas, ko gospodarsko-finančna situacija ni takšna kot v preteklih letih, ter da se šport sooča s težavami. Po drugi strani se zalotim pri misli, da se končuje dolgo osemletno obdobje. Upam, da mi moje odločitve ne bodo očitali. A si res želim, da pride še boljši predsednik, ki bo zagotovil stabilno poslovanje. Rad bi izkoristil priložnost, da se zahvalim vsem sodelavcem, atletom in trenerjem. Brez finančne pomoči države, fundacije za šport in sponzorjev, s katerimi smo našli skupni imenovalec, teh uspehov ne bi bilo. Uspešno poslovanje je rezultat skupnega dela. Zapisal sem si slogan pod sliko osvajalcev kolajn na največjih tekmah: 30 šampionov, 60 kolajn.
Kot predsednik AZS ste postali razpoznavni znak v športnih krogih, povrhu ste bili en mandat tudi predsednik fundacije za šport. Ali to pomeni, da ste se športa najedli, ali imate nove izzive?Izzivov ne manjka. Predvsem se želim še bolje skoncentrirati v gospodarstvu. To ne pomeni, da iz športa odhajam. Šport je moj način življenja. Na prireditvi Atlet leta sem omenil, da sem se z atletiko srečal trikrat po osem let (osem let z očetom na kranjskem stadionu, osem kot aktivni atlet na srednje proge in osem let kot predsednik atletske zveze – op. p.). Če bodo po premoru kakšni večji športno-funkcionarski izzivi, bom premislil in se odzval na morebitna vabila. Naj še omenim, da sem v obdobju svojega vodenja atletske zveze želel pokazati, da je mogoče določene prijeme iz gospodarstva uporabiti tudi v športu. Ob tem je treba upoštevati, da gre v dobršni meri za amatersko delovanje.
Spoznali smo vas kot izjemno ambicioznega človeka, ki ste v športu svoje predstave iz želje tudi realizirali. Najvidnejša vloga v slovenskem športu je vloga predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Se čez dve leti, ko bo volilna skupščina, vidite v tej vlogi?Seveda je to lahko velik izziv. Menim, da se da tako kot na vseh področjih tudi na olimpijskem komiteju narediti kakšen korak naprej. Odvisno od tega, kako se bo zdajšnji predsednik odločil ob koncu tega mandata. Na podlagi njegove odločitve bom razmislil tudi sam ter se ob morebitni širši podpori tudi odločil. Je pa to nedvomno velik izziv.
Glede na to, da ste po duši atlet, verjetno ni bojazni, da bi svoje sposobnosti preverili še v kakšnem drugem športu?O tem res nisem razmišljal. Če bom imel željo, si bom želel dokazovati na mestih, ki so še odgovornejša od mesta predsednika Atletske zveze Slovenije.