Prav nasprotno je v tujini, kjer se zgolj redki skrivajo za oguljeno frazo, da so številke poslovna skrivnost. V tujini lahko skoraj v vsakem mediju preberete, koliko znaša letni proračun posameznega kluba, kolikšna je plača trenerja in/ali igralcev, koliko prispeva posamezen sponzor... Tudi če gre le za okvirne (približne) zneske, je to velik korak naprej v primerjavi z deželo na sončni strani Alp, kjer se vodilni bojijo tudi neuradnih izjav o denarju kot hudič križa.

Skrivanje številk pred očmi slovenske javnosti meče slabo luč na delovanje klubov (zvez), hkrati pa (ne)upravičeno vzbuja tudi sume o (ne)poštenem poslovanju. Če so konkretne številke zavite v tančico skrivnosti, to po eni strani omogoča tudi ribarjenje v kalnem in dodaten zaslužek (skupaj z drugimi privilegiji) predvsem za tiste, ki so najbližje bogatemu koritu. Sočasno se mnogi vodilni verjetno bojijo, da bi povprečni ljudje, ki jih je kriza že zdavnaj krepko načela, ob uradnem razkritju številk skočili v zrak. Kajti roko na srce: kljub recesiji se v nekaterih slovenskih klubih in športih obrača toliko denarja, da se človeku zvrti v glavi.

In kakšna je rešitev? Podatke na mizo! Če je neki klub sposoben drago plačevati svoje igralce in hkrati od sponzorjev uspešno črpa precejšnja sredstva, to seveda nikakor ni vredno obsojanja, ampak pohvale. Če mu uspe zbrati nekaj milijonov za delovanje na letni ravni, bi moral biti svetel zgled drugim, kako je mogoče v težkih časih vseeno dobro poslovati. Zagovorniki teorije, da ko je vojna, je vojna za vse, v tem primeru nimajo prav. Uspešno denarno krmarjenje športne barke v recesijskih časih je podvig, ne pa razlog, da se nekoga, ker izstopa iz sivega povprečja, pribija na sramotilni steber. Torej, nalijmo si čistega vina (beri: denarja).