Letošnje leto je leto sloves. Na srečo ne tragičnih, ampak tistih, ko se nekoč največji odločijo (nekateri ponovno), da imajo vsega dovolj. Nemec Michael Schumacher v formuli 1, Francoz Sebastien Loeb z delnim slovesom v reliju (WRC), Avstrallec Casey Stoner v motoGP in – Max Biaggi.

Kdor pozna svet motociklizma, pozna tudi Massimiliana. Italijan mu je dolga leta kraljeval, jemal mero najboljšim, postajal zgled in vzor za nekoč mlade, a danes prav tako velike motocikliste. Po dirki prvenstva superbike v Vallelungi pri Rimu je 41-letni Rimljan dejal: »Tukaj se je vse začelo, tukaj se bo tudi končalo.«

Rimski cesar, kot je bil eden izmed njegovih dveh vzdevkov (drugi je Nori Max), je zadnja leta dirkal v prvenstvu superbike, ki sicer ne kotira tako visoko kot na primer motoGP, zato pa ponuja obilo užitkov tako dirkačem kot tudi gledalcem. Še ne tako dolgo nazaj je vse kazalo, da bo Biaggi podaljšal pogodbo z ekipo Aprilie še za naslednjo sezono. Sicer je bilo nekaj točk, kjer dirkač in ekipa nista imela istega mnenja, a kot je sam dejal, so bile to podrobnosti, ne le denar. »Od Aprilie sem dobil ponudbo, da pod enakimi finančnimi pogoji vozim enak motocikel. A prišel sem do spoznanja, da sem bil že predolgo preveč odsoten od doma, pogrešata me tako otrok kot žena. Tudi mnenje družine (zaročen je z Eleonoro Pedron, miss Italije leta 2002, imata hčerko Inés Angelico in sina Leona Alexandra, op. p.) je pri tej odločitvi igralo pomembno vlogo, enostavno smo se vsi skupaj preobjedli mojega dosedanjega poklica. Če bi samo na hitro izračunal, za koliko ur je do sedaj motociklizem oropal mojo družino, potem bi moral prenehati že veliko prej.«

A ni, kajti dirkanje je vseeno del Maxa – prvo dirko najvišje ravni je odpeljal star vsega 20 let, sledilo pa je njegovih zaporednih 29 zmag in štirje naslovi svetovnega prvaka v četrtlitrskem razredu – in njegove osebnosti; bil je samosvoj in pogosto konflikten. Letos je na primer drugič postal prvak prvenstva superbike, za vsega pol točke je prehitel drugouvrščenega. In tudi sicer je v karieri Biaggi osvojil naslov prvaka v vseh kategorijah, le v kraljevem razredu (najprej do 500 kubičnih centimetrov in potem v motoGP) ne. Med letoma 1991 in 1997 je v razredu do 250 kubičnih centimetrov zmagal na 29 dirkah, od 1994 do 1997 pa je bil štirikrat zapored svetovni prvak. Leta 1998 je presedlal v višjo kategorijo, kjer je sicer zmagal na 13 dirkah in 58-krat stal na zmagovalnih stopničkah, a prvak ni postal nikoli.

Ena največjih ovir je bil, tako na stezi kot tudi zunaj nje, rojak Valentino Rossi. Psihološka vojna dveh motociklističnih talentov je dosegla vrhunec leta 2001, ko je bila na sporedu zadnja sezona pollitrskih dvotaktnih motociklov, Valentino Rossi pa se ob Biaggijevem slovesu spominja: »Bilo je zelo napeto in tudi zabavno, ne le na stezi. Vsak od naju je seveda hotel tega leta postati prvak in po svoje pisati zgodovino športa. Dolga leta je bil moj največji tekmec, a njegove odločitve seveda ne morem oceniti. Vsak dirkač sam pri sebi ve, kdaj ima dovolj.«

V nasprotju z Rossijem pa sta Biaggi in svetovni prvak v motoGP, Španec Jorge Lorenzo, dobra prijatelja. »Max je moj vzornik, dirkač z eno najbolj 'čistih' tehnik vožnje. Veseli me, da je postal ponovno prvak, a veseli me tudi, da se je odločil čelado obesiti na klin. Tudi mene je vprašal za mnenje, pa sem mu svetoval, naj preneha dirkati. Če dirkač začne dvomiti o svojem delu, mora prenehati, dokler je še zdrav. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi na naslednji dirki. Ima odlično življenje, zakaj bi ga torej postavil na kocko, če bi na motocikel sedel poln dvomov?«

Leta 2007 je imel tako Biaggi dirk v motoGP dovolj in se je preselil v superbike, kjer je vozil za ekipi Suzuki in Ducati, nato pa je pristal pri Aprilii in v letih 2010 in 2012 postal prvak. Na 155 dirkah prvenstva superbike je zmagal 21-krat in 70-krat pristal med prvimi tremi. »Strast je bila vedno jeziček na tehtnici, ki je prevesila v korist dirkanja. Vedno sem dal vse od sebe, to so znali pri Aprilii zelo ceniti. Skupaj smo pisali zgodovino dirk, res smo se odlično razumeli. A zdaj je prišel čas, da stopim z motocikla. Ni mi lahko, a posebej težko tudi ne, ker je bila to zavestna odločitev, umikam se z mirno vestjo in brez prepirov ali nesoglasij,« je še povedal Biaggi. In na vprašanje, ali je bila odločitev res tako enostavna, le dodal: »To je bila ena mojih najdaljših noči.« Toda dirke so mu preveč zlezle pod kožo, da bi se jim povsem odpovedal. Nobena skrivnost ni, da meri na mesto vodje ekipe pri Aprilii.