Strokovnjaki, ki se v Sloveniji ukvarjajo z žlahtnjenjem rastlin, si te dni prizadevajo pristojno ministrstvo prepričati, da za svoje delo potrebujejo več denarja. Bohanec: »Za štiri do pet projektov žlahtnjenja bi potrebovali okoli 1,2 milijona evrov na leto, a premika za zdaj ne vidim. Za primerjavo: samo za spodbujanje čebelarstva namenimo več kot dva milijona evrov. Toda glede na razlage državnega sekretarja ministrstvo ne želi kakor koli spremeniti dosedanjega neuravnoteženega razmerja med vlaganji v selekcijo kmetijskih rastlin in domačih živali, temveč išče denar s prerazporejanjem postavk za strokovne naloge v rastlinski proizvodnji. Te postavke pa so že zdaj zelo skromne, zato ne bi bilo pošteno, če bi se, denimo, sadjarskim centrom ta finančni delež še zmanjšal. Če država želi še naprej spodbujati samo živinorejo, prav, ampak naj to javno pove.«

Koliko projektov žlahtnjenja rastlin imamo v Sloveniji?

Žlahtnjenje hmelja in krompirja poteka bolj ali manj kontinuirano. Kar 95 odstotkov vseh sort hmelja je slovenskih in jih v Sloveniji tudi pridelujemo, pri krompirju pa imamo vsako leto vsaj eno novo lastno sorto. Edino delo na hmelju delno financira ministrstvo za kmetijstvo, medtem ko krompir nima nikakršnih državnih spodbud. Preživi izključno z denarjem Kmetijskega inštituta Slovenije oziroma s tržno dejavnostjo. A kaže, da bo tudi to zamrlo, ker rezervnega denarja ni več. Potem je še več manjših projektov, ki tečejo vzporedno. Nekateri so bili sicer skromno več let financirani prek projektov CRP (Ciljni raziskovalni projekti) in tudi ti, z izjemo majhnega projekta žlahtnjenja oljnih buč, so ugasnili. Iz preteklega dela imamo denimo veliko kolekcijo zelja, ki bi jo želeli spraviti do potrjenih hibridnih sort, a ni denarja. Podobno imajo kolegi kolekcijo fižola, delajo tudi na krmnih rastlinah, pšenici, zdravilnih rastlinah... To je poenostavljeno slika, kje v Sloveniji trenutno smo.

Slovenija ima hude težave s prehransko samooskrbo, jih ima tudi zaradi zanemarjanja žlahtnjenja rastlin?

Splošno je znano, da je kakovosten sortiment najcenejša spodbuda kmetijstvu oziroma najcenejša subvencija, kajti če daš kmetu v roke kakovostne sorte, ki so požlahtnjene za neko pridelovalno območje, je to največ, kar si mu lahko dal. Zato vse države spodbujajo lastno žlahtnjenje. Vse naše sosednje države imajo bodisi državne bodisi zasebne institucije, ki to počno in imajo velike uspehe. Tudi na naših raziskovalnih institucijah je temeljnega znanja dovolj, prizadevanja za uporabo tega znanja v aplikativne namene pa nikoli niso bila resneje podprta.

Kako sploh poteka žlahtnjenje?

Odvisno od vrste. Poglejva na primeru krompirja. To je rastlina, ki jo množimo vegetativno. Kolegi na osnovi kolekcije vzamejo več deset različnih staršev. Najprej dobro premislijo, katere obstoječe sorte so trenutno vodilne in katere gene bi želeli med seboj kombinirati, vsaj eden pa mora biti odporen proti najnevarnejši obliki virusne bolezni. V Sloveniji je bilo dolgo časa zaželeno, da ima krompir belo meso, zato so odbirali take sorte. Te sorte križajo in dobijo na leto 20.000 ali več sejancev, ki jih nato deset do dvanajst let odbirajo. Torej, izmed teh 20.000 želijo odbrati en sam klon, ki bo morda tako uspešen, da bo boljši od vseh obstoječih sort. In to jim tudi uspeva, vsako leto registrirajo vsaj eno novo sorto. Od potencialno dobrih sort se jih bo približno polovica uspešno uveljavila na trgu. Za uspešen program mora biti na voljo ekipa strokovnjakov z večletno prakso. Zelo pomemben za končni uspeh pa je marketing, kako svoje sorte predstaviš tržišču. Tudi tukaj smo imeli razne slabe izkušnje, ker so trgovci mnogokrat po nepotrebnem dajali prednost tujim sortam.

Zakaj na slovenskih poljih raste uvoženi krompir, če smo pri njegovem žlahtnjenju močni?

Res je, včasih je na naših poljih veliko slabši krompir iz tujine, saj Nizozemci postrgajo, kar jim je ostalo. A tako hočejo trgovci, ker se jim to v danem trenutku morda najbolj izplača. Pri hmelju je obrnjeno. Tam je 95 odstotkov sort slovenskih in le pet odstotkov tujih.

Koliko semenarskih podjetij imamo v Sloveniji? Je Semenarna Ljubljana še to, kar ima zapisano v imenu?

Semenarna Ljubljana je imela pred drugo svetovno vojno obsežne prodajne kataloge rastlin. Bila je močno podjetje v srednji Evropi, ki je tržilo lasten semenski material. Začuda se je ta tradicija po drugi svetovni vojni vedno bolj izgubljala, podjetniška iniciativa je zamrla. Podjetja, kot je Semenarna Ljubljana, danes tržijo pretežno tuje sorte in se bojujejo med seboj, kdo bo zastopnik katere od tujih firm. To je njihov glavni cilj. Lastnih sort imajo zelo malo, če jih že imajo, pa so precej zastarele. Novo vodstvo Semenarne Ljubljana si sicer prizadeva, da bi to vendarle izboljšalo, a je podjetje ta hip v prisilni poravnavi, zato ne vem, kakšna bo njegova usoda.

Imamo v Sloveniji do žlahtnjenja rastlin podoben odnos kot do samooskrbe s hrano, češ, ne potrebujemo svoje, ker so trgovske police polne hrane iz uvoza?

Pri žlahtnjenju je še huje. Zelenjave doma vendarle pridelamo tretjino, lastnih sort rastlin pa nimamo niti pet odstotkov. V to vlagamo zelo malo denarja. Registracija novih sort je pri nas izjemno upadla, če že obstaja, pa obstaja zato, ker so jih v Sloveniji registrirala hrvaška in srbska podjetja in tako prišla na evropsko tržišče. Sorte, registrirane v Sloveniji, se namreč lahko tržijo na vsem ozemlju EU.

Imamo v Sloveniji katero lastno sadno sorto?

To je dobro vprašanje. Nekoč smo bili zgledni. V Mariboru, denimo, so požlahtnili Priolov delišes, prvo priznano jugoslovansko sorto jabolk, vzgojeno s križanjem. Zadnja sorta, ki je bila požlahtnjena leta 1986, pa je bilo jabolko Majda. Zanimivo je zato, ker ne potemni, ko ga razrežeš in narediš krhlje.

In kje smo pri zelenjavi?

Pri nas na fakulteti smo žlahtnili zelje, na kmetijskem inštitutu fižol in solato. Pri zelju gre delo počasi, ker želimo narediti hibridno sorto, kar je precej zapleten postopek. Lani smo naredili veliko križancev, letos bi jih želeli preizkusiti, a brez finančne podpore tega ne bomo zmogli. Če bi nam uspelo, bi lahko imeli svoje prve hibridne sorte zelja. Mnogo dela je opravila tudi skupina na Fakulteti za kmetijstvo v Mariboru.

Kje bi bila rastlinska pridelava v svetu danes, če žlahtnjenja ne bi bilo?

Od začetka 20. stoletja smo pri večini vodilnih poljščin povečali pridelek za petkrat ali celo desetkrat. Pšenice smo nekoč pridelali morda eno tono na hektar, danes pridelki prek desetih ton niso redkost. Seveda se pridelki niso povečevali le zaradi žlahtnjenja. Povečevali so se tudi zaradi uporabe gnojil, tehnologije, škropiv... Toda če bi stare sorte pšenice le dodatno pognojili, bi je pridelali raje manj, ker bi polegla. V to je bilo treba vložiti ogromno žlahtniteljskih naporov. Ocena je, da gre od 50 do 60 odstotkov vsega povečanja pridelkov na račun novih sort. To pa je delo, ki se nikoli ne konča, in države, kot je naša, ki nič ne vlagajo, ves čas izgubljajo. Če nimaš lastnega žlahtnjenja, boš imel vedno nekaj manjši pridelek, saj je pomembno, da imaš sorte, ki so prilagojene tvojemu podnebju. Idealno je žlahtniti v območju, kjer tudi prideluješ. Velikega pomena pa je seveda tudi kakovost in odpornost proti boleznim in škodljivcem.

Davkoplačevalci podpiramo tudi selekcijo konj kasačev, selekcija rastlin kmetijskega ministrstva ne zanima.

To je nevzdržno, ne vem, kje na svetu lahko javni denar koristiš za dirkalne konje, ne vlagamo pa ga, na primer, v žlahtnjenje zelenjadnic. Če navedem ministrstvo: denar je za 19 rejskih organizacij in za kar 42 rejskih programov. Nasprotno pa ne vem, ali je še kje država, ki bi tako malo vlagala v žlahtnjenje rastlin. Ne glede na to, da se strinjam, da Slovenija potrebuje tudi selekcijo domačih živali, pa menim, da bi za toliko denarja morali predlagatelji njihovo namembnost mnogo bolje utemeljiti. Veselilo bi me tudi, če bi bili rezultati dolgoletnih finančnih spodbud javno dostopni.