Njena prva samostojna izdaja je bila knjiga Zverinice z Večerne poti, tej pa so sledile še knjige, kot so Klepetava želva, Jakec in stric hladilnik, Andrejev ni nikoli preveč, Pet kužkov išče pravega, Špelce, Vesoljsko jajce ali 1+1>5, Ptičje leto in še mnogo drugih. Več njenih del je bilo prevedenih v tuje jezike, avtorica pa tudi sama prevaja – najbolj je znana po prvem celotnem prevodu Grimmovih pravljic. Danes predstavljamo njeno knjigo Pravljična potepanja po slovenskih mestih.
Je zamisel, da predstavite slovenska mesta najmlajšim, da skupaj raziskujete kraje, ki jih načeloma tudi starejši ne poznamo prav dobro, vaša ali je dozorela v pogovoru z založnikom?Zamisel je bila moja in nekaj zgodb sem si zapisala kar tako za svoje veselje. Potem sem po naključju naletela na urednico Bredo Rajar, ki je moji zamisli dala krila. Tako je prišlo do kar dveh knjižic.
Krajev, ki skrivajo v sebi zgodbe, je načeloma v Sloveniji veliko – zakaj ste se odločili prav za mesta?Saj se nisem odločila samo za mesta, v prvi knjižici Ena medvedja so pravljična potepanja po slovenskih pokrajinah. Pravljice so iz krajev, ki sem jih doživela kot lepe, malo skrivnostne in zanimive ter sem o njih premišljevala. Seveda pa imamo takih krajev na Slovenskem in po svetu več, kot jih gre v takole knjižico.
Za otroke, ki nekoliko drugače doumevajo ta svet kot mi, je zagotovo zelo težko napisati zgodbe. Jih prej »preverite«, da dobite odziv, kako in koliko razumejo zgodbo, kaj si zapomnijo?Pravljice vedno zapišem tako, da nekako naslikam, kar sem si zamislila, in pri tem ne mislim na to, kdo jih bo bral. Moje zgodbe so prispodoba za nekaj, kar vidim, in zraven razmišljam, kako kdo drug to vidi. S tem imam veselje in se zabavam. Otroke odrasli radi podcenjujemo, po navadi še opazimo ne, kaj vse takale glavica opazi in kako sklepa.
Je to knjižica, ki je nastala v eni sapi ali je zorela dlje časa?Malo je pa že trajalo. Včasih sem šla kakšen kraj še enkrat pogledat in našla še kakšno čedno drobnarijo.
Veliko jih trdi, da mladi, otroci danes berejo vse manj in manj; sam mislim, da ni tako, je pa res, da se v poplavi najrazličnejših besedil ne znajdejo, ker jim malokdo pomaga z usmerjanjem k dobri, kakovostni literaturi. Kako vi vidite mlado populacijo in knjige?Današnji čas je precej drugačen, saj so elektronski mediji močno in vabljivo doživetje. Knjiga je seveda nekaj drugega, ni hitra, od tebe nič noče, ampak ti samo nekaj da. Otroci so različni, v vseh časih so bili bralci in nebralci. Mislim, da bo tako tudi ostalo.
Kako sodelujete z ilustratorji? Se pogovarjate, usklajujete z njimi ali delate ločeno, vsak svoj del knjižice?Vedno se mi je zdelo, da ne sme avtor izbrati ilustratorja, ampak naj ilustrator izbere tekst, ki ga nagovori. Zato sem izbiro raje prepustila uredniku, ki je poznal vse slikarje. V »starih« časih je to odlično uspevalo in mnogim slikarkam in slikarjem sem res hvaležna, kako lepo in duhovito so nadgradili tekst. V novejših časih pa to ne gre več. Zdaj so uredniki večkrat prisiljeni iskati najcenejšega ilustratorja in si ne morejo privoščiti dobrega oblikovalca. Zato je kakšna moja knjižica precej nesrečna.
Skušam se vživeti v različna obdobja otroštva
Marjan Manček je prve karikature objavil že v gimnazijskih letih v humorističnem tedniku Pavliha. Med študijem se je preživljal z risanjem karikatur in kratkih stripov za slovenske in tuje časopise. Njegove karikature so bile objavljene v dveh evropskih antologijah risanega humorja in satire Opus International (Pariz, 1972) in Satirikon (Berlin, 1980). Ilustriral je več kot 200 knjig in ustvaril nekaj risanih junakov (Modri medvedek, Cufek, Medvedek Brundo, Dajnomir in Miliboža). Hribce, ki so v stripu izhajali najprej v mladinskih revijah, je leta 1993 prenesel na risani film. Za televizijsko oddajo Radovedni Taček je ustvaril animirani napovednik in likovni osnutek lutke.
Za ljubljansko Lutkovno gledališče je likovno zasnoval nekaj lutkovnih predstav, samostojno in skupinsko je razstavljal tako doma kot v tujini, njegovi filmi pa so bili predvajani na številnih filmskih festivalih.
Dojemanje tega sveta pri petih ali osmih letih je dokaj drugačno kot pri tridesetih ali petdesetih. Kaj mora imeti ilustrator otroških knjižic, da lahko vstopa v ta svet malčkov – otroško dušo?Poleg otroške duše še zvrhan koš ustvarjalne domišljije, sposobnosti vživljanja v raznolike svetove, splošne razgledanosti in likovnega znanja, predvsem pa ljubezni do takšnega dela.
Imate kakšne »mlade kritike«, s katerimi »preverite«, ali se vaša slika ujema s sliko, ki je v otroških glavah?Za zdaj sta še vedno lastna glava in roka odločujoči za moja avtorska in ilustratorska dela.
Ste pri tej knjižici intenzivno sodelovali z avtorico besedila ali sta vsak od vaju ločeno opravila vsak svoj del dela?Skoraj vedno dobim v ilustriranje že napisano besedilo in tako je bilo tudi pri tej slikanici.
Ali terja slikanje za otroke več napora kot sicer? Slikarji ste načeloma egoisti, saj se moramo gledalci prilagajati in skušati doumeti vaš način razmišljanja. Ali se pri ilustracijah za otroke prilagajate neki populaciji, najmlajšim?Pred kratkim sem izvedel, da imam kar precej življenjskih celic poškodovanih od dela. Torej ilustriranje za otroke ni ravno lahek posel. Res pa je, da to počnem že več kot štiri desetletja in da sem ilustriral več kot 200 knjig in slikanic. Tako kot se vživljam v razne pisateljske, pesniške in pravljične svetove, se skušam vživeti tudi v različna obdobja otroštva.
