Na podobo moškega, ki z mačkom v naročju brede po besneči vodi, za Dnevnikovo naslovnico pa jo je posnel fotoreporter Jaka Gasar, se je odzvalo okoli 40.000 ljudi; zgolj objava na Facebookovi strani Bodi eko je naštela skoraj 18.000 všečkov, povezavo je delilo skoraj 1300 ljudi in nanizala je kar 450 spletnih komentarjev. O tem, kako je s svojim požrtvovalnim trudom za mačje življenje osvojil srca ljudi, Martin Lendvai ni vedel nič. »Na računalniku mi je vnukinja pokazala sliko, vendar nimam časa za te stvari, saj smo morali odpravljati posledice poplave,« je Dnevniku povedal 70-letni upokojenec.

Podarila jima ga je vnukinja

Tega, kdo je človek na fotografiji, pa nismo zlahka izvedeli. V Dogošah, kjer je bila narejena, ga niso prepoznali, tudi klici na občino in v krajevno skupnost niso imeli haska. Šele vztrajno poizvedovanje na Facebooku je naplavilo pravo ime osebe, ki je doma v Novi ulici v Spodnjem Dupleku.

»Poglejte,« nas je takoj po pozdravu pozval Martin Lendvai in pokazal na vodoravno črto, ki se je vlekla po steni stanovanjske hiše in čez garažna vrata. »Do tukaj se je dvignila voda. V kleti je segala 20 centimetrov pod strop, poplavilo nam je tudi vhodna vrata in stopnišče.« Med sprehodom po kleti nam je razkazal razdejanje, ki ga je povzročila pobesnela Drava, ki običajno teče v svoji stari strugi dober kilometer proč od hiše Lendvaijevih.

»Vidite, tam je,« se nenadoma razneži Martin in s prstom pokaže v kot kurilnice, na kup skrbno naloženega dračja. »Tam leži Džoni. Lani nam ga je podarila vnukinja. Kamor koli greva s soprogo, ga vedno vzameva s seboj. Tudi uboga me na ukaz,« se pohvali. »Če rečem 'Džoni', ne naredi nič. Če pa zakličem 'Džoni, pridi!', zmeraj priteče k meni.«

Neurje jih je ujelo zdoma

Tudi na usodni ponedeljek, 5. novembra, je bil maček zdoma, z zakoncema Lendvai je bil v njihovi počitniški hišici v Halozah. »'Dedi, kje si?' je Martina poklical po telefonu vnuk in rekel: 'Nam že voda teče v hišo!'« se dogajanja tistega grozljivega dne spominja Martinova zgovorna soproga Katarina. Vse sta pustila ležati, pograbila sta mucka, sedla v avto in se odpeljala domov. Vendar dlje kot do Dogoš nista prišla, saj je cesto poplavilo in vožnja čez dravski most ni bila več mogoča. Odločila sta se, da bosta poplavljeno cesto prečkala peš in sta si pri nekih prijaznih ljudeh sposodila gumijaste škornje.

»On je držal v rokah Džonija, jaz pa zdravila in dežnik. Ko mi je prišla voda do kolen, nisem mogla več ne naprej ne nazaj,« je pripovedovala Katarina. »Nekdo me je zagrabil za roko, da me ne bi odnesla voda, ki je drla z ulic na Dupleško cesto. 'Obrniva se,' sem rekla Martinu. Vendar me ni poslušal. Tam me je pustil in je z muckom šel naprej do mostu, kjer ga je čakal zet, da bi ga odpeljal domov v Duplek.« Katarina se namuzne: »Rešil je sebe in Džonija, mene pa je pustil samo in sem morala prenočiti pri sinu v Krčevini pri Ptuju.«

»Ti si inteligentno bitje,« je smehljaje odvrnil soprog. »Ti se znajdeš sama. Maček pač ne. Če bi ga tam pustil, bi gotovo poginil. Ko sem prišel domov, sem Džonija takoj odnesel v kopalnico. Posušil sem ga, ga zavil v brisačo in mu dal jesti. Ven ni maral, ker se boji vode.«

V povodnji so izgubili marsikaj

Je kdaj pomislil na to, da je bilo morda neumno prečkati deročo vodo? Tvegal je namreč veliko, saj bi ga močan tok utegnil odplakniti s ceste. »Res nisem več najboljšega zdravja, sem sladkorni in srčni bolnik, prebolel sem tudi raka,« samokritično ocenjuje Lendvai. »Vendar nisem odnehal. Jaz sem pač takšen karakter: to, kar se odločim, tudi storim. Ko mi je voda prišla do pasu in mi je stekla v ribiške škornje, je bilo celo lepše hoditi, saj sem postal težji in bolj stabilen. Sicer pa sem odraščal na poplavnem območju in vem, kako je treba hoditi po globoki vodi: nikoli naravnost, temveč bočno, po rakovo.«

Med brodenjem po blatni vodi je opazil fotografa, ki je vztrajno meril vanj z objektivom. »Martin mi je potem pripovedoval, da ga je nekdo slikal, a ga ni vprašal, kdo je in kje bo objavljeno,« dodaja podrobnosti doživetij Katarina. »Seveda ga nisem nič vprašal,« je moral svoje pomanjkanje radovednosti »zagovarjati« njen soprog. »Tedaj sem bil predvsem srečen, da sva prišla z Džonijem živa in zdrava čez vodo.«

V spletnih komentarjih pod njegovim portretom je veliko ljudi ponudilo pomoč, če jo neznanec z mačko v naročju potrebuje. »O, tega pa nisem vedel. To pa bi bilo lepo, če bi nam lahko kdo pomagal,« prikimava. »Hiše nimamo zavarovane, plačila premije si ne moremo privoščiti, ker živimo na poplavnem območju. Kljub temu da sem delal več kot 40 let kot šofer tovornjaka, imam zdaj komaj 480 evrov pokojnine, žena pa 440 evrov. Poplava nam je uničila garažna vrata in še šest vrat, štedilnika in ozimnice pa nam tudi ni uspelo rešiti.« Izgubili so marsikaj, a se vsaj za Džonijevo blagostanje ni treba bati. »Ni izbirčen, vse ima rad,« kosmatega hišnega ljubljenčka hvali Martin. »Tudi fižol zelo rad poje. Če mu ga zmečkaš. Celega ne mara.«