Eden najbolj znanih in najpomembnejših prebivalcev Opatije, Julius Glax, se je rodil leta 1846 na Dunaju, študiral medicino v Innsbrucku, Gradcu in na Dunaju. Nekaj časa je predaval na graški univerzi hidroterapijo in balneoterapijo, nato je več kot deset let delal kot vodja zdravstva v zdravilišču Rogaška Slatina, v osemdesetih letih 19. stoletja pa je odšel v Opatijo. Kot balneološki zdravnik je postavil temelje klimatskega zdravilišča v Opatiji, zahvaljujoč njemu je Opatija prerasla v elitno letovišče in zdravilišče. V Opatiji je dr. Glax ostal do konca življenja – v senci cipres je pokopan skupaj s soprogo Hermino.

Kri ni voda in ljubezen do Opatije je »podedovala« pravnukinja Juliusa Glaxa Duša Fischinger, ki sicer živi v Ljubljani. Od oktobra do vključno aprila je skorajda vsak mesec vsaj en podaljšan vikend v Opatiji. Kako je prišla v Ljubljano? »Moja babica, najmlajša hčerka Juliusa Glaxa, rojena v Rogaški Slatini, in dedek Franc Doberlet mlajši, Ljubljančan, ki je družinsko podjetje širil v Opatijo leta 1897, sta prišla v Ljubljano leta 1909. Zakaj sta prišla, je pa zelo dolga zgodba.« Na vprašanje, ali je med obiskom Opatije kdaj odšla v restavracijo Sv. Jakov, je povedala: »Večkrat sem bila tam na kavi, ki je odlična in močna. Spomnim se, da so tam pred leti imeli tudi meni Juliusa Glaxa.«

Kaj je za gospo Fischinger Opatija – kraj spominov, nostalgije, drugi dom, v katerem se spočije? »Doma je bilo vedno govora o Opatiji kot domu in zame je danes Opatija mešanica vsega, kar ste našteli, in to mešanico vseh teh občutij prenašam skupaj z možem sedaj na najmlajšo generacijo naše družine.«

Danes je v vili Sv. Jakov hotel s 26 sobami, ki so nekakšen most med romantično preteklostjo in udobjem sedanjosti. Na razpolago je tudi 100 metrov oddaljeni zaprti bazen s podvodno masažo, whirlpoolom, savno, parno kopeljo, solarijem, teraso za sončenje, fitnes dvorano in prostori za masažo, bazen, ki je sicer v okviru sosednjega hotela Milenij. Tako hotel Sv. Jakov kot Milenij sta namreč v skupini hotelov Milenij, predstavljata pa enega od vrhuncev ponudbe Opatije.

Ivan Sarajlić je vodja korporativnih komunikacij skupine hotelov: »Hotel Milenij smo odprli na prelomu tisočletja, zato je tudi dobil to ime, hkrati pa smo tako poimenovali celotno skupino hotelov, v kateri sta poleg že omenjenih hotelov Milenij in Sv. Jakov še Grand hotel 4 opatijska cvijeta in hotel Agava. Hotel Milenij povezuje novo poslopje s starim delom družinske vile Tomašić, kjer je zdaj kavarna Wagner. Kdor je vsaj enkrat obiskal Opatijo, se je zagotovo ustavil v tej kavarni ter popil kavico in poskusil izvrstne slaščice na terasi, na kateri lahko uživate tudi v krasnem pogledu na morje. Kavarna je tu od leta 1898 in ponuja originalne pralineje ter več deset vrst peciva in tort.«

V pritličju vile Sv. Jakov je znamenita restavracija Cantinetta, ki jo vodi Stjepan Špoljarić, po rodu sicer iz Slavonije. Prav v teh dneh je odšel na obisk k svojcem, saj od aprila do novembra za zaposlene pač ni dopusta. Kljub temu da včasih pogreša kakšen kulen ali kozarec slavonskega vina, pa po drugi strani prizna, da se človek na Opatijo kar hitro navadi: »Pet let sem v Opatiji in tu se počutim kot doma. Morje, hrana, ljudje, podnebje...«

Letos je bila kar dobra sezona, hotel je bil 80-odstotno zaseden, skoraj polovica gostov pa je stalnih. Največ njihovih gostov prihaja tradicionalno iz Avstrije, Italije in Nemčije, letos pa je bilo kar precej obiskovalcev, še posebno v restavraciji, iz Slovaške in Češke. »To so dobri gostje, mogoče smo obremenjeni z nekaterimi stereotipi, ki pa že dolgo ne veljajo več.«

Restavracijo je vsekakor treba obiskati, predvsem zaradi tandema, ki pooseblja mladost, drznost in ustvarjalnost na eni in izkušnje na drugi strani. »Chef je Boris Barić, kuharica pa Marijanka Krištić. Kruh pečemo sami, tudi testenine se pri nas v kuhinji delajo ročno, na primer torteloni, polnjeni s škampi in školjkami. Vse, kar boste pri nas naročili, je in bo sveže. Za morsko hrano poskrbimo vsak dan že navsezgodaj zjutraj, ko se dogovorimo z ribiči. Paradižnik kupujemo na tržnici v Matuljih, prav tako svežo zelenjavo okoliških kmetovalcev. Seveda, začimbe imamo vse sveže, nič ni iz vrečk, kje pa.«

Že prihodnjo sezono bo na jedilniku tudi boškarin, znamenito istrsko govedo, poleg morske hrane pa imajo velik izbor znanih hrvaških in italijanskih sirov, ponujajo najkakovostnejše hrvaške in italijanske pršute, vsako novo jed, ki jo predlaga kuharska ekipa, pa najprej poskusijo sami in jo ocenijo. Nato postane novost del posebne ponudbe in če se »prime«, jo uvrstijo na jedilni list. »Pa sladice so izjemne. Danes je fenomenalen borovničev zavitek,« takoj pove Stjepan.

Vinska karta je primerna restavraciji, saj ponuja poleg kakovostnih vin hrvaških vinorodnih območij tudi izbrane buteljke iz Slovenije, na primer sivi pinot in veliko rdeče Aleša Kristančiča, pa iz Italije, Francije, Avstralije, Nove Zelandije, Združenih držav Amerike ter penine in šampanjce.