Prihodnje leto bo praznoval petindvajset let konobe, v kateri kuha njegova žena, hči in sin pa seveda tudi pomagata, kadar imata študijske počitnice. Za slavje ima že zdaj velike načrte, na gostiji pa gotovo ne bo manjkalo dobrot iz tartufov, boškarina, divjačine in osla, ki jih tudi sicer strežejo Prelčevi.

Še posebno je družina ponosna na istrsko govedo boškarin, ki je bilo pred časom na pragu izumrtja, saj jih je bilo po Istri le še okoli dvajset, zdaj pa so tudi ob podpori župana in posebnih programov zaslužni za to, da jih je že nekaj tisoč. Ker je Momjan na malce višji nadmorski višini, imajo tam oljke še več nasičenih maščob, zato je olje še boljše kakovosti. Rino je šele pred petnajstimi leti nasadil 270 stebel, zato ima z oljkami večje načrte v prihodnje, za zdaj pa pridelajo malo, a izjemno okusna olja vrst lecino, frantoio in pendolino. Olja so povsem ekološka in gredo tako dobro v promet, da so letos ostali brez zalog, še preden so lahko pobrali zrele olive.

Najbolj poznana daleč naokrog pa so vina znamke Prelac. Gospodar prideluje malvazijo, za katero je dobil številne nagrade, refošk, kabernet souvignon, chardonnay in momjanski muškat, ki je specifičen prav za ta kraj. Zaradi posebne mikroklime je namreč v petih stoletjih beli muškat, ki so ga posadili v Momjanu, mutiral in ima zdaj tam manjše grozde, ki niso tako zbiti skupaj, pa tudi malo drugačen okus in vonj. Daje izjemno okusno vino, ki so ga pili tudi na dunajskem dvoru in je dobil leta 1890 tam tudi medaljo. V času kmečkih zadrug bi trta skoraj izumrla, saj so grozdje odkupovali po isti ceni kot druge sorte, ki so dale več pridelka, in se kmetom zato ni izplačalo gojiti te sorte. Tako je bilo do pred dvajsetimi leti v Momjanu samo še okoli tisoč trt, zdaj pa jih ima samo Dino Prelac več kot osemnajst tisoč.