Novi predsednik olimpijskega komiteja
Dr. Žiga Turk, minister za mešane zadeve (šport, kultura, znanost, šolstvo), je moral po naročilu, takoj ko je zlezel na oblast, univerzijado dobesedno prepovedati, ne samo odpovedati. Pokop je bil javno res razumen zaradi velikih finančnih stroškov, vendar je dokončno odločil ideološki boj za predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Ni namreč pomembno, da smo izgubili tri milijone evrov za kotizacijo (stroški bodo ob tožbi mednarodne študentske organizacije še narasli), potem pa še doživeli pravo nacionalno osmešenje v Kangvonu. Ugotovili so namreč, da je bil scenarij za univerzijado skrbno pripravljen. Predvideval je in tudi zgodilo se je, da je vodenje univerzijade prevzel v svoje roke dr. Otmar Kugovnik, profesor na fakulteti za šport. Savinjčan iz Letuša, ki je s sorodstvom tudi uspešen kmetovalec na družinski ekološko neoporečni kmetiji, se je proslavil kot direktor nepozabnih teniških challenger turnirjev v Domžalah (nastopali so takrat tudi taki mladi asi, kot so Roger Federer, Marat Safin, Lleyton Hewitt, Jevgenij Kafelnikov). Ima tudi bogate izkušnje v športu in med študenti. Nobenega dvoma ni bilo, da z izkušenimi ljudmi univerzijada ne bi uspela, potem ko se ji je pridružil v vseh podrobnostih zimskih športov prekaljeni Tone Vogrinec, ki pa ni neizkušen tudi v političnem zakulisju, saj je kandidiral na parlamentarnih volitvah, seveda na levi strani. Prav Tone Vogrinec je pri skrajnežih v nasprotnem političnem taboru sprožil alarmni zvonec, da se v ozadju univerzijade spet dogaja nekaj »rdečega«. Jasno je bilo, da je bil župan Maribora Franc Kangler več kot potreben organizacijski soigralec, ki bo zbiral lokalni, državni in evropski denar. To naj bi mu omogočilo bleščavo v slavi in odtehtalo možne politične motnje, ki bi lahko škodovale njegovi stranki SLS ali celo predsedniku stranke Radovanu Žerjavu, ki pa je bil tako in tako opozorjen, naj ne hodi blizu univerzijade. Se je pa v spretno zanko bleščave ujel takratni minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver, ki je v času uspešno pridobljene univerzijade zamenjal pogreb za veselo povorko in je razigrano plesal z organizatorji. Vedel se je naivno, kot ob nedavni predsedniški kandidaturi, ko je na vprašanja novinarjev odgovarjal kot nekdaj njegova hči Manca, ko je še nastopala na lepotnih tekmovanjih. Dr. Zver je kot minister krasno ugotovil, da mora v svojem mandatu spodnesti predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, dr. Janeza Kocijančiča, kajti v ozadju sta po njegovem položaju že hlepela k slavi hiteča Tomaža. Že omenjeni Lovše in Kunstelj, diplomat in večno marljiv uradnik zunanjega ministrstva, član SLS in proti Primožu Ulagi nedavno propadli kandidat za predsednika Smučarske zveze Slovenije.
Česar brez usmerjenega vodenja ni mogel dojeti dr. Zver, je bilo takoj jasno za svojo politiko brezmejno borbenemu dr. Žigu Turku. Univerzijada je bila namreč tihi projekt olimpijskega komiteja, ki bi po uspešno izvedeni mali mariborski olimpijadi podprl dr. Otmarja Kugovnika. Univerzijada bi bila dovolj dobro priporočilo za imenovanje naslednika dr. Janeza Kocijančiča. Vendar Kugovnikovo ime ni bilo po volji vladi, ki je s političnim pučem (prav Kanglerjeva SLS je nastopila v vlogi Brutusa) prevzela oblast od zmagovalcev na volitvah Pozitivni Sloveniji. Zato je dr. Turk univerzijado takoj odpovedal, država pa je dr. Kugovniku nemudoma izstavila račun za tri milijone evrov.
Minister kot politični kombajn
Projekt menjave na predsedniškem vrhu Olimpijskega komiteja Slovenije so poverili Tomažu Lovšetu, ki je naivno z večnim upanjem v lastno slavo požrl trnek, ki so mu ga potisnili v usta. Če mu uspe diskreditirati dr. Janeza Kocijančiča in hkrati še pridobiti svetovno nordijsko prvenstvo v Planici (kjer je naivno mislil, da bo blestel Tomaž Kunstelj kot predsednik Smučarske zveze), bo postal edini kandidat za mesto predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije. Lovše, nepremišljen (kot je bil vzgojen v LDS) in po ameriško nadut, kar so mu prinesle »izkušnje« v ameriško-slovenski zbornici, se je lotil posla v svojem slogu. Tako, da bi smešil Janeza Kocijančiča v mednarodni smučarski organizaciji in sam sebe promoviral kot spretnega lobista in poslovneža. Nič mu ni uspelo, kajti spregledal je, da se je v dolgih letih Kocijančič tudi sam izbrusil v nastavljanju pasti in intrig za ohranjevanje funkcij in privilegijev. Zato je s pomočjo prijateljev v svetovni smučarski zvezi Lovšeta zlahka podrl s klasičnim K. O. Lovše, ki ni spregledal, da je bil samo izrabljen za napad na Kocijančiča, in tudi če bi mu uspelo, ne bi nikdar videl vrha Olimpijskega komiteja Slovenije, se je iz športa in smučanja naglo pobral, kot je vanj vstopil. Dr. Turk je tudi kmalu ugotovil, da Tomaž Kunstelj ni kandidat za močne športne funkcije.
Dr. Otmar Kugovnik verjetno nekaj časa o olimpijskem komiteju ne bo razmišljal, saj ima dovolj dela doma na biokmetiji in v Ljubljani, kjer končuje obnovitvena dela na pridobljeni vili medvojnega kolaboranta, bana Marka Natlačena, ki so ga vosovci kaznovali s smrtjo na domačem pragu. Dr. Janez Kocijančič je vseeno ubranil OK Slovenije pred napadom desnice, ki nima niti ustreznih kandidatov niti ne pozna zavitih poti, ki vodijo na vrh športnih funkcij, ki so v mednarodnih odnosih mnogo močnejše kot politične funkcije raznih predsednikov vlad in lokalnih ministrov. Kocijančič se bo umaknil, ko bo sam prepričan, da ga bo zamenjal pravi kandidat. Pa tudi po odhodu z vrha OKS mu ne bo slabo, saj ima njegovo podjetje v Ljubljani v svojem portfelju zastopstev tudi ekskluzivno pogodbo s francosko multinacionalko Veolio, ki v Evropi in Rusiji skoraj monopolno skrbi (seveda za sijajno plačilo) za čistost pitne vode, kar je vedno večji in dražji problem sodobne civilizacije. Voda je zlato prihodnosti, čista voda bo prinašala večji zaslužek kot nafta in Kocijančič je moder mož, ki je pravočasno ukrepal.
Tako ne samo v politiki, temveč tudi v športu z leve in desne nastopajo v raznih vlogah pajaci iz ospredja in prikazni iz ozadja, kot jih je slikovito poimenoval dr. Igor Ž. Žagar, predsednik znanstvenega sveta Pedagoškega inštituta Slovenije, potem ko so njegovi sekretarki v »zastraševalne« namene s skrbno načrtovanim vlomom odnesli računalnik, njemu pa menda prisluškujejo. Sodobne metode financiranja šolstva, znanosti, kulture in športa, kot si jih je zamislil politični kombajn dr. Žiga Turk, so povsem v slogu – vse bomo posekali in poželi do korenin ter lepo zapakirano brez vsebine potisnili v roke ljudstvu.
