Ne veliko. Mislim, da na uspešnost sezone to ne bo vplivalo. Na operacijo meniskusa z atroskopijo sem odšla julija in čez tri dni sem bila že deset minut na kolesu. Obremenitve sem postopno povečevala. Že čez mesec dni pa sem odšla na ekshibicijsko tekmo v nemški Puttlingen (osvojila je drugo mesto za Ukrajinko Vito Semerenko, op. a.). Dejstvo je, da sem imela že velike težave s kolenom. Tekla sem že nekaj časa zelo malo, poleti me je začelo boleti tudi na rolkah, pozimi na poledenelih progah. Zdaj je vse v redu. Kratek premor bo morda celo koristil.
V kakšnem pomenu?Velikokrat sem zasledila, da ima kateri od športnikov po kratkem premoru zaradi poškodbe potem dobro sezono. Morda bo toliko treninga manj naposled ravno prav. Manj je včasih več. Lani so vse priprave potekale brez težav, pa potem v sezoni ni šlo, kot sem si želela. Tokrat imam dober občutek. Tudi trudim se, da tečem čim bolj tehnično pravilno. Na tekmah se bo hitro pokazalo.
Kaj pokažejo prve tekme? Mnogi pravijo, da je to že ogledalo sezone?Saj v veliki meri tudi je. Hitro je jasno, v katero smer trend uspehov pelje. Glede na to, da sem znana po majhnih nihanjih, pa sploh. Lani sem slabo začela, potem pa vseskozi upala, da se bo trend obrnil. Ob tem sem kmalu začela dvomiti. Vem, da to ni bilo dobro, saj je psihološka plat zelo pomembna. Vendar na podlagi izkušenj sem vedela, da se trend uspehov ne obrne čez noč. In res se ni. Le dve, tri tekme sem zares dobro letela. Očitno je prišlo do nekakšne kronične utrujenosti. Letos imam drugačen občutek.
Fizioterapevt Mitja Račečič ima, kot smo videli na treningu, zelo specialno trenersko nalogo – motenje vaše zbranosti na strelišču?Račka mi malo nagaja. Počne tudi neumnosti, da bi tako povečal pritisk in me morda zmedel pri streljanju. Moteči faktor doslej ni bil dovolj velik. Da bi bilo vsaj tako tudi na tekmah.
Poleg Andreje Mali boste ena najbolj izkušenih biatlonk v svetovnem pokalu. Kako pričakujete prve tekme?Mnogi bodo rekli, da sem veteranka. A še vedno zelo težko čakam, da se končno začne. Treninga imam že vrh glave. Ne zaradi krajših krogov, na katerih smo krožili na Pokljuki, saj krajši intervalni treningi hitro minejo, pač pa na splošno. Po dolgem obdobju si že želim tisto tekmovalno napetost. Tisto pričakovanje, kaj bo. Želim si predvsem bolje začeti kot lani. Lani je bila polomija, ki se je vlekla ves december.
V biatlonu ni zaznati nobenih posebnih revolucionarnih sprememb. Kakšna so vaša pričakovanja, tudi glede tekmic?Mislim, da velikih sprememb ne bo. Na vrhu bodo iste. Le z eno izjemo – Magdalene Neuner ne bo. V nemškem taboru tako močne namestnice ne bodo našli.
Od vašega odhoda od tekačic k biatlonkam je že več kot deset let in pol. Vas še mika, da bi se poskusili na kakšni tekaški tekmi?Doslej sem vedno rekla, da me mika. Letos pa bom rekla, da ne. Nimam nobene želje, da bi se znova poskusila v smučarskem teku. Vsaj trenutno ne. Tudi teka ne spremljam toliko, da bi sploh vedela, kakšna so razmerja v smučarskem teku. Me pa zanima, kako močne so zares mlade slovenske tekačice.
Kaj je tisto, kar vas najbolj žene naprej?Nisem še vsega dosegla. Res je, da imam kolajni s svetovnega prvenstva, med posameznicami in s štafeto. Lani v Oslu sem bila končno tudi na stopničkah svetovnega pokala. Kljub na splošno nekoliko slabši sezoni sem le premaknila tudi to mejo. Kar pa je tisto glavno, naj ostane skrivnost.
Ostane še lov na olimpijsko kolajno. Morda je povezano z domačo tekmo od 13. do 16. decembra na Pokljuki ?Ne morem razkriti vsega. Skrivnost pač.
