Marko je bil včeraj dopoldne že v službi, ni bil na kolesu. »Skozi leta sem ugotovil, da je ob službi mogoče narediti le en dolg trening na teden. To je šest ur in več. Konec tedna. Skozi leta sem poskušal tudi več, a sem ugotovil, da to ni bistveno pripomoglo k izboljšanju dosežkov. Običajni tedenski ritem zame je okoli 20 ur treninga. Podoben kot pri dobrih amaterjih. Letos sem prevozil približno 25.000 kilometrov. Le. V mojem kolesarstvu so pomembnejše izkušnje, glava, dojemanje stvari okoli sebe,« je Baloh ovrgel famo, da so to kolesarji, ki za trening tudi »spijo na kolesu«.

Prav spanje oziroma bedenje na kolesu je ena od pomembnih lastnosti, ki odločajo. »Na preizkušnji, dolgi 24 ur in tudi malo več, gre brez spanja. Nespečnosti pa po mojem ni mogoče natrenirati. Nekaj spanja vsak nujno potrebuje. Koliko, je gotovo gensko pogojeno. Nekateri res le 45 minut, sam potrebujem vsaj dve uri na dan. Za svet ultrakolesarstva veljam za zaspanca. Z izkušnjami sem dognal, da lahko spim tudi več in sem potem hitrejši,« je pojasnil kolesarsko noč sredi dneva.

Drugi vidik te zvrsti je prehrana. Tudi Marko Baloh ni »perpetuum mobile«, saj mora jesti in piti. »Odkrivamo način, s katerim bi se prehranjevali tako, da bi lahko vrteli pedale v nedogled. Zase vem, da lahko na uro predelam okoli 350 do 400 kalorij, kar želodec še zdrži brez bruhanja ali driske. Gre za tekočo hrano. Do dva dni gre tako, nato telo potrebuje še kaj tršega,« je povedal o prehrani, ki jo za običajne razdalje pozna veliko kolesarjev. »Ko sem prišel v svet ultrakolesarjev, sem bil prevzet nad drugačnostjo,« je dejal Baloh in dodal, da je med fanti manj tekmovalnosti, bolj si pomagajo med sabo, več je srčnosti. »Smo kot velika družina. Med zadnjim prvenstvom sem bival pri družinah dveh tekmecev in bi tam verjetno lahko kar ostal.« Za svoj največji dosežek šteje prevožene 903 kilometre v 24 urah na velodromu.

Večjo prepoznavnost te različice kolesarstva pripisuje Dirki okoli Slovenije, na kateri je zmagal, in prispevku pokojnega Jureta Robiča. »Te dirke se zdaj lotijo tudi mnogi, ki želijo spoznati drugačno plat vse bolj razširjenega kolesarstva,« je pojasnil specialist za neskončno dolge zadeve. Ni si mogoče predstavljati, kako bi zdržali nogometaši, Balohove 903 kilometre in pot po Ameriki pa smo že videli. A vse je Nedokončana zgodba, kot je naslov njegove knjige.