Maribor. Koalicija župana Franca Kanglerja je na včerajšnji izredni seji mestnega sveta po pričakovanjih onemogočila razpravo o ta čas najbolj razvpitem javno-zasebnem partnerstvu v Mariboru. To je storila tako, da je z dnevnega reda kratko malo umaknila edino točko, ki so jo predlagali opozicijski svetniki. Zaradi tega je bila javnost prikrajšana za nekatera ključna pojasnila. Dnevnik jih je skušal izpostaviti in poiskati odgovore nanje.

Peter Goltnik, član uprave Iskre Sistemov, je v petek povedal, da so zgrabili mariborski projekt zato, da bi si z njim pridobili ustrezne reference, ki bi jim v bodoče omogočile nastop na tujih trgih. Kako so Iskra Sistemi sploh pridobili mariborski javno-zasebni posel, če nimajo mednarodnih referenc?

Iz besed Goltnika je mogoče razbrati, da so v tujini potrebne reference pri kandidiranju za izpeljavo celovitih projektov nadgradnje in posodobitve avtomatizacije cestnega prometa. Ne pa v Mariboru. V svojem javnem razpisu od ponudnikov občina ni zahtevala dokazil o tem, ali so v preteklosti že izpeljali projekt, ki bi bil po vsebini, ceni in zahtevnosti primerljiv z mariborskim.

Sprva je občina ocenila vrednost projekta na 5,6 milijona evrov. V pogodbi, ki jo je decembra lani podpisala z Iskro Sistemi, je naložba ovrednotena na kar 30 milijonov evrov. Zakaj takšna podražitev, če upoštevamo podatek, da razvpiti radarski sistem stane »le« 3,6 milijona evrov?

Resnico bi razkrila analiza investicijskega projekta, vendar je to gradivo še zmeraj skrito javnosti, videti ga niso mogli niti mestni svetniki. Analiza osnovnega in spremenjenega dokumenta identifikacije investicijskega projekta pa razkriva, da se je bistveno povečal obseg predvidenih gradbenih del in je zato njihova vrednost porasla s 1,4 milijona evrov na kar 7,1 milijona evrov. Če seštejemo postavki »splošna dela« in »nepredvideni stroški«, ti znašata skupaj kar 4,9 milijona evrov. Skoraj toliko torej, kolikor je bil vreden prvotni projekt!

Povečala sta se tudi obseg in vrednost nabavljene opreme. S prvotnih štirih milijonov evrov se je podražila na kar 13,8 milijona evrov, pri čemer v ta znesek nista všteta prekrškovna sistema za nadzor prehitre vožnje in vožnje v križišče pri rdeči luči. Teh sistemov, kot je znano, v izvirnem projektu ni bilo. Cena nabavljene opreme se je med drugim potrojila tudi zato, ker se je občinsko vodstvo strinjalo z nakupom video stene, ki so jo Iskra Sistemi ovrednotili na skoraj 3,5 milijona evrov! Za primerjavo: video stena, ki jo je nabavila Pošta Slovenije za nadzor več kot 1200 kamer, je stala 44.000 evrov.

Zakaj so Iskra Sistemi najprej postavili radarski prekrškovni sistem, prenovo in avtomatiziranje semaforske signalizacije pa bodo dokončali šele decembra 2015?

Poglavitno je bržkone finančno ozadje, saj si hočejo v Iskra Sistemih s pobranimi kaznimi najprej zagotoviti denarni tok, s katerim bodo odplačali naložbo. Drugi razlog pa se utegne skrivati v njihovi »neizkušenosti«, saj za tako obsežnih projekte, kot smo že omenili, nimajo referenc in izkušenj in si jih bodo s škandalozno mariborsko pustolovščino šele pridobili.

Kako naj bi kaznovanje prehitrih voznikov olajšalo optimiziranje prometa?

Tomaž Vrčko, vodja ključnih kupcev divizije Promet v Iskri Sistemih, je v petek povedal, da njihov sistem ne bi učinkoval, če bi najprej prenovili vse semaforske naprave in šele potem namestili radarje. »Če hočemo usmerjati promet, moramo po celotnem Mariboru najprej imeti umirjen prometni tok,« je razložil. »Če ga bomo imeli čez štiri leta, ko bo projekt vzpostavljen in bomo imeli tudi primerno kulturo voznikov, bo projekt lahko zaživel.« Povedano drugače: Iskra Sistemi znajo usmerjati samo takšen promet, ki se poprej več let »disciplinira« s plačilnimi nalogi.

Vili Eisenhut, direktor občinskega urada za komunalo, je trdil, da so radarji potrebni tudi zato, »da bodo dali izhodiščne podatke za vodenje prometa«. Ali to drži?

Nikakor. Finančno nesmiselno bi bilo postavljati te drage naprave zato, da bi analizirale prometne tokove. Že prvotna dokumentacija, s katero je občina šla iskat ponudnike, je predvidevala, da se po mestu namestil 1300 detektorjev. Ti so že nameščeni v več križiščih in so občutno cenejši od spornih »lačnih francev«. Namenjeni so temu, da dajejo »izhodiščne podatke« za predvidevanje gostote in dinamiko prometa, računalnik pa nato izračuna, kakšne luči naj svetijo na semaforjih. Seveda ti detektorji zdaj ne morejo veliko optimizirati, ker so Iskra Sistemi doslej zamenjali semaforje v samo treh od 58 križiščih.