Tudi na zadnjem turnirju v Tivoliju se je Slovenija pokazala v prav prijetni luči, da se je za hip celo pozabilo, v kako velikih težavah je domači hokej. Polne tribune so spomnile na pravljico na ledu, a vendar je realnost nekoliko drugačna, saj so risi tokrat nastopali v najmočnejši postavi, kar se morda nikdar več ne bo zgodilo. Če bo NHL odprl vrata v decembru, glavnih zvezdnikov Anžeta Kopitarja in Jana Muršaka ne bo na februarskih olimpijskih kvalifikacijah, morda bosta manjkala tudi na svetovnem prvenstvu skupine A maja v Stockholmu.
Takšen scenarij bi bil za Slovenijo silno neugoden. Reprezentanca bi izzivala nastop na olimpijskih igrah precej nepripravljena in neuigrana, čemur bi se lahko selektor delno izognil, če na tekmah v Tivoliju taktike ne bi preveč prilagajal na lovljenje rezultata. S tem, da Marcel Rodman, Jan Urbas, Rok Pajič, Žiga Pance v Tivoliju praktično niso igrali ob igri z igralcem več, kar je v hokeju lahko odločilnega pomena, se selektor ne obremenjuje. »V skupinskem športu obstaja hierarhija. Igrajo le najboljši,« odgovarja. Toda kakšno hierarhijo ima v mislih Kopitar, ko debitantu nameni največ igralnega časa? Verjetno ni zgolj naključje, da je taisti debitant njegov drugi sin.
Na očitke, da je bil Gašper Kopitar v Tivoliju privilegiran, selektor brez pomislekov pravi, da je pri svojih odločitvah avtonomen in odgovoren za rezultate in izbor igralcev. Teza nedvomno drži, kljub temu pa ni odveč opozoriti, da reprezentanca ne sme postati družinska igrača. Matjažu Kopitarju prav gotovo ne bi koristilo, če bi se v hokejskih krogih začeli vrstiti dvomi o nepotizmu.
