V idealnih okoliščinah imajo ti koraki svoj natančno opredeljen pomen. Da do ideje referenduma ne bi prišlo, se potrudimo in pripravimo karseda kakovosten in izpiljen zakon, ga nato brez ihte predstavimo v parlamentu, prisluhnemo pripombam opozicije in zainteresirane javnosti ter skušamo upoštevati konstruktivne predloge. Če nam to vsaj delno uspe, smo hkrati že opravili z drugim korakom. Opozicija in civilna sfera bosta v nekaterih točkah morda še vedno nezadovoljni, a naša konstruktivna drža je že sama zase najboljši apel. Nasprotniki se bodo zavedali, da so se približali maksimumu svojih zahtev ter da je naša državotvorna drža tako prepričljiva, da je zanje bolje, da se v referendumsko glasovanje sploh ne spustijo. A ker vedno obstaja možnost nerazumnih glav, se lahko na koncu referendum vendarle zgodi – in takrat bomo v referendumski kampanji poskrbeli, da bo naše argumente sprejela tudi večina volilcev.
Naivne koalicije, kakršna je bila prejšnja, v ta ideal verjamejo – in jim zato nujno spodleti. Družinski zakonik, denimo, je v prvi vrsti padel zato, ker je koalicija do absurda prignala prvi in drugi korak. V želji, da bi prepričala desnico, preoblečeno v civilnodružbene marginalce, je postopek vlekla v nedogled ter na koncu sprejela kompromis zgolj sama s sabo – torej kompromis, ki so ga nasprotniki na referendumu prodali kot zgolj bolj prefinjeno različico radikalizma izvornega predloga. Pri pokojninski reformi je, nasprotno, glavno napako napravila šele v tretjem koraku – namreč takrat, ko se je redko videna vélika odločnost pretvorila v paniko nujnosti. Sindikate bi lahko soočila z mnogo slabšimi alternativami, ki jih je že takrat sanjala SDS, ali pa morda pokazala na precej zgovorno nezgovornost, s katero so reformo »podpirali« visoki predstavniki realnega sektorja. A namesto tega je pustila govoriti svojemu deliričnemu šefu, ki je na znameniti 4-krat proti odgovarjal z enkrat proti: če že hočete, je vil roke, ne vedoč za osnovne zakone psihologije množic, glasujte proti tistemu nepomembnemu zakonu o arhivih. Tam si dajte duška, ampak moledujem vas, podprite pokojninsko reformo!
Današnja oblast v ideale – ko gre za strategijo – ne verjame, zato nam ponuja novo in povsem inovativno branje zgornjih treh korakov.
Prvič, »ravnamo tako, da do ideje referenduma sploh ne pride«, zdaj pomeni: zakon sprejmemo hitro, v navidezni paniki, se pri tem zaklinjamo na padec bonitetnih ocen in mrmramo, da lahko porabimo samo toliko, kot ustvarimo. Vsebina ni prav bistvena in morda je tudi prav dobro ne poznamo. Sproti se učimo, zakon sproti dopolnjujemo, na amandma opozicije odgovorimo z amandmajem vlade, ki se ravnokar piše. Pa saj je konec koncev vseeno, važen je naslov zakona, važen je signal, ki ga pošljemo finančnim trgom, važno je, da poskrbimo za svoje kadre in za svoje interese, joj, ne, saj tega nismo rekli, važno je, da Slovenijo izvlečemo iz krize, važno je prodati to državno srebrnino, kaj srebrnino, staro železje, saj ni nič vredno, prodati bi ga morali že zdavnaj, pa vi niste hoteli in še zdaj nočete, aha, saj vemo, v resnici nočete, da bi se kar koli zgodilo, ker čuvate vaše pozicije in sploh ste kaviarska levica in ste strici in tete.
Drugič: če ob tem blebetanju komu še ostane kaj energije in se ideja referenduma vendarle pojavi, storimo vse, da se ne bi uresničila. Ker opozicija, ki smo jo vpotegnili v naš divji ples in je tudi sama začela delovati po načelu primata vsebine nad formo, vlaga skenirane podpise (ki smo jih, seveda, kdaj prej že znali sprejeti kot veljavne, a tokrat ne, tokrat smo formalisti), je del naloge opravljen avtomatično. Drugi del zahteva dodatni poseg. Če se kljub vsem vnaprejšnjim dogovorom z nekaterimi sindikati zgodi, da kakšen drug sindikat vloži formalno ustrezno zahtevo, bomo v skladu z našo pomladno tradicijo prižgali nekaj svečk višjim silam v priprošnjo, da se del teh podpisov nekako izgubi na poti do MNZ in nazaj. Višja sila ve, da je ta zahteva v absolutnem nasprotju z zlatim pravilom, zato nam ustreže. Tega nismo storili mi, seveda ne, to je storil neznani storilec neugotovljenega dne na neugotovljenem kraju na neugotovljen način.
A prava skrivnost se skriva v tretjem koraku – v imperativu, da je treba »narediti vse za to, da bo zakon na ljudskem glasovanju potrjen«. Običajno je tretji korak razumljen kot izhod v sili, kot vse do zadnjega najslabša možnost, kot nekaj, kar je še vedno slabo, pa čeprav se zgodi. A tu smo lahko bolj prefinjeni. Ko se pojavi ideja referenduma, bomo najprej sicer poskusili napraviti vse, da do njega ne pride. Toda v trenutku, ko se ideja pojavi, smo že v novi situaciji in moramo gledati naprej. Že res, da bi ga bilo mogoče preprečiti, a morda moramo brati dobesedno: da bi naredili vse za to, da bo zakon na ljudskem glasovanju potrjen, moramo najprej poskrbeti, da do referenduma sploh pride. Preprečujemo ga, da bi ga dosegli.
V tem primeru pa na mestu ni več panika, temveč državniška umirjenost. Brez skrbi, še vedno lahko trdimo, da je referendum slaba možnost, da je nekaj, kar bo Slovenijo še oddaljilo od izhoda iz krize, a če nam nekako uspe v to igro potegniti vse, ki v Sloveniji štejejo se nam na obzorju zarisuje idealni scenarij. Zdaj končno vsi v en glas trdimo, da je referendum načelno in nasploh slab, in pozitivni izid je zagotovljen v vsakem primeru. Če do referenduma ne pride, to najbrž pomeni, da smo sklenili kakšen droben kompromis, ki ga je mogoče kompenzirati kasneje. Če pa se referendum zgodi in na njem zmagamo, smo dosegli absolutni triumf. Zmaga na referendumu postane večna odprava njegove ideje – odprava referenduma z referendumom.
