Pred nekaj leti se je v programu koncertnega Tadeja pojavil aranžma za The Australian Pink Floyd Show. Od prijatelja sem sicer že navajen, da občasno preseneti z raznimi retuširanimi karakterji, a da bo navijal za nekaj »tretjega«, v avtorskem smislu neoriginalnega, to je bilo presenečenje na celi črti. Vendar če se postavimo v kožo (ne)zahtevnega ljubitelja glasbene zgodovine, je morda posvečen način celo bolj primeren (da ne uporabim termina prepričljiv) kot razna prepakiranja ali, še celo bolj pomenljivo, da neki vzporedni član po raznih pregrupiranjih prevzame identiteto in pravice do ključnega označevalca znotraj antologije popularne glasbe (takšen primer je na primer večkrat revidirani CCR). Ker če so (pod)izvajalci zares pri stvari, potem je mogoče razumeti tudi takšno navdušenje, kot ga je meni izkazal Tadej.

Biti tribute band je vsekakor hoja po tankem ledu – pri tem niti ne gre toliko za to, da živiš na račun tujega dela, temveč za to, kakšen odnos imaš do sposojenega materiala, in zlasti za to, da moraš prepričati že prepričane, neusmiljeno množico ljudi, ki je (z)rasla ob originalih in je alergična na vsak spodrsljaj. Prav odsotnost umetniške nadgradnje je temeljni sindrom vseh posvečenih, ki pa na primeru Pink Floyd pravzaprav niti ni tako izrazita. Če prikličemo v spomin koncerte originala ali solističnih izpeljank (Benetke 1989 so izvzete!), smo floydom znali očitati prav pretirano, skorajda že bolestno nagibanje v (studijsko) perfekcijo, kar je bilo z vidika žive igre zelo moteče. Zadnjič je bil ta sindrom v ospredju na turneji The Dark Side Of the Moon (2007) Rogerja Watersa, ko – če si odmislil džumbus in vzdihovanje okoli sebe – nisi vedel, ali si na koncertu ali doma na malo boljšem ozvočenju poslušaš album. Omenjena turneja je vseeno prinesla primerjalno spoznanje – v iztrganih vinjetah s preostalih albumov je najeti mladenič tehnično dovršeno odigral sekvence Davida Gilmourja (Shine On Your Crazy Diamond), a se je vseeno slišalo in (za)čutilo, da to ni njegov »touch«. V tem se morda skriva bistvo izjemnosti skupine Pink Floyd, da so svoje ideje obarvali in kolažirali tako živopisno, da jih je težko preslikati, a ne nemogoče. V to past so se ujeli Brit Floyd, ki – kot v prejšnjem življenju The Australian Pink Floyd Show – zvesto sledijo originalu, celo tako, da so dobili kakovostni certifikat in nekaj efektov od Rogerja Watersa, Nicka Masona in Davida Gilmourja. Najverjetneje bi ga dobili tudi od Richarda Wrighta in Syda Barretta, kadar se slednji nad oblaki ni igral Emilije. Premajhna pozornost na zgodnje ali Barrettovo obdobje je pravzaprav edina programska zamera več kot korektnemu špilu, seveda od tistega trenutka dalje, ko končno vzpostaviš varen odnos s surogati. Sam sem potreboval kar nekaj časa, pravzaprav do izjemnega preigravanja Pigs (Three Different Ones) v epilogu prvega dela koncerta. Delno tudi zaradi tega, ker je bil izbor nje mini presenečenje glede na pričakovani komercialni repertoar od temne strani meseca do zida.

Nasploh je bil drugi, manj zborovski del koncerta mnogo bolj izrazit in privlačen od prvega, kjer so se najprej (z videoposnetkom) poklonili peterici svojih dobrotnikov, brez katerih bi tudi Brit Floyd iskali drugo zaposlitev. V teh trenutkih (Shine On Your Crazy Diamond saga, Learning To Fly, Money, Us and Them, The Happiest Days of Our Lives, Another Brick in the Wall pt. 2, High Hopes) je bilo veliko bolj zanimivo opazovati publiko, ki se je zares vživela v stvar – od igranja »zračnih« kitar ter navijanja do psihedeličnih vonjav. Dobra ura sprehoda skozi zgodovino neke kariere ni imela tistega volumna, še manj prave komunikacije, kot se je od izbranega materiala pričakovalo. Z epskima Echoes in One of These Days v nadaljevanju se je tudi to spremenilo. Koncert je z njima dobil svoj (pravi) floydovski karakter – soničen, malce skrivnosten in potopljen v viharno divjino človekove psihe, ki jo odnaša daleč nad našimi dojemanji (The Great Gig In the Sky), da si enostavno zaželiš cigare (Have a Cigar) ali nekoga ob sebi (Wish You Were Here). Ker so bili Pink Floyd tudi mojstri šova, njihovim adekvatnim posnemovalcem na preostane drugega, kot da se vsaj bežno posvetijo tudi temu parametru – seveda od Brit Floyd ni pričakovati, da bodo s seboj vlačili zid, v katerega se bodo zaletavala letala, da bodo nad nami leteli svinje in napihnjeni prfoksi, so pa del odra preuredili v hotelsko sobo, kjer se Pink med izvedbo cele tretje strani dvojnega albuma The Wall (od Hey You navzdol) sooči s svojo odsotnostjo in strahovi. Kaj je pri tem stvarnost in kaj kulisa, niti ni pomembno – dovolj je vedeti, da se stran (in koncert) konča z epsko Comfortably Numb! Še Run Like a Hell za dokončno slovo od krutega sveta…

Nastop (nikakor ne spektakel) Brit Floyd je dosegel svoj izhodiščni namen v več smereh – eni so prišli obujat spomine, drugi poslušat, kar so nekoč v živo preslišali (četudi Waters in Gilmour na turnejah še vedno črpata iz skupne zakladnice), tretji zgolj poizvedovat… Predvsem pa gre za »opomnik« na nekatere izvlečke iz izjemne kariere znotraj antologije popularne avdiovizualne kulture.