Malodane vsi ljubljanski taksisti vedo povedati, da sta si postajališče pred polikliniko, ki je sicer last mestne občine, prisvojila dva samostojna taksista, oče in sin, ki se ju kolegi izogibajo. »To sta dva nasilneža, ki sta bila nekoč del ekipe taksistov na železniški postaji. Ko so ju od tam nagnali, sta se preselila pred polikliniko, kjer sta nekaj časa dežurala kar pred vhodom za prvo pomoč, tako da še reševalna vozila niso mogla mimo. Zadnja leta pa sta na občinskem postajališču pred B barom in nikogar ne pustita zraven,« je povedal taksist M. Z., ki je že dolgo član taksi društva Intertours.
S kolegi tudi nasilno obračunavata
Pred leti je tudi sam okusil, kako je zobati češnje z njima, in odtlej mu ni več do tega. »Ustavil sem se na postajališču na Njegoševi, da bi pobral stranko, ki je naročila taksi. Starejši gospod se je že usedel v taksi, ko sta nenadoma prišla oba, oče in sin, in ga začela vleči iz mojega avtomobila. Medtem sta grozila meni in gospodu, ki se je na koncu res presedel v enega od njunih taksijev, sam pa sem odpeljal,« se spominja dogodka izpred nekaj let.
Čeprav kasneje ni imel več opraviti z njima, je od številnih kolegov slišal še za kopico peripetij, ki so se nemalokrat končale celo s tepežem: »Nisem psihiater, ampak ko ju pogledaš v oči, ti je takoj jasno, da je z njima nekaj hudo narobe.«
Podobno izkušnjo je imel na postajališču na Njegoševi cesti tudi taksist A. Z., ki je prav tako član taksi društva Intertours. »Vozilo sem imel parkirano tako, da sem bil prvi v vrsti v smeri proti železniški postaji. Kar naenkrat se je pripeljal mlajši od njiju, torej sin, in parkiral tik ob mojem avtomobilu, ampak v nasprotni smeri. Ko je prišel neki študent in me vprašal, ali ga lahko odpeljem do pravne fakultete, je 'frajer' pobesnel in začel kričati name, češ da jaz delam na cesti, zato ima on prednost. Grozil mi je, da me bo razbil, če takoj ne odidem, hkrati pa je študenta vlekel za rokav in ga prisilil, da je sedel v njegov taksi.«
Stranke skubita na najpritlehnejši način
Na »njuno« postajališče pred polikliniko danes zaide redko kateri od kolegov taksistov. Običajno le kakšen novinec, ki ne pozna razmer. »To sta primitivca prve kategorije. Če rečem, da sta pastirja, bom pastirje užalil. Prisvojila sta si prostor, ki je last občine, in zdaj skubita stranke na najpritlehnejši način. Izkoriščata predvsem bolne in starejše brez mobitelov, ki komaj čakajo, da se usedejo in odpeljejo domov. Zadnjič mi je gospa, ki sem jo peljal od poliklinike do Podutika, povedala, da sta ji za vožnjo na tej relaciji zaračunala 36 evrov. Moj taksimeter pa je na koncu enake poti pokazal šest evrov in pol,« je povedal A. Z.
Po njegovem mnenju bi se tovrstnih tičev zlahka znebili z določitvijo enotne tarife za vse taksiste v občini ali pa vsaj z določitvijo najvišje. Z njim se strinja tudi Andrej Žavbi, predsednik odbora taksi prevoznikov pri sekciji za promet pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije, sicer član taksi društva Letališče Ljubljana: »Maksimalna tarifa bi bila dva evra za kilometer vožnje. Številko smo uskladili na podlagi primerjav s tujino in z izračunom stroškov, ki jih imajo lastniki najboljših avtomobilov, kot so na primer mercedes S, BMW 7, audi 8 in podobni. S tako tarifo bi namreč ti taksisti še lahko pokrili stroške in normalno poslovali.«
Žavbi meni, da bi s tovrstnim ukrepom dejansko izločili vse taksiste, ki z oderuškimi cenami delajo sramoto svojemu poklicu. Z minimalno tarifo – po priporočilu zbornice bi znašala en evro za kilometer vožnje – pa bi izločili še tiste, ki ponujajo svoje storitve po dampinških cenah. Obe tarifi so v zbornici že pred enim letom kot priporočilo poslali vsem lokalnim skupnostim, a odziva ni bilo.
»Taksist ste lahko tudi vi!«
A za nelojalno konkurenco, ki jo z neprestanim nižanjem cen povzročajo nekateri taksisti, je po Žavbijevem mnenju kriva predvsem država, ki dopušča brezvladje na področju taksi storitev. »Poklic taksista je tako liberaliziran, da lahko to postane vsak, ki ima pet minut časa. Čez eno uro lahko tudi vi postanete taksist, če želite,« je presenetil Žavbi in razložil: »V zameno za 50 evrov na dan vam bom posodil licenco in vas v svojem podjetju zaposlil za dve uri na mesec. Državi ne boste dali nič, zato boste lahko stranke prevažali po smešno nizkih cenah. Če vas bo slučajno ustavil policist ali inšpektor, boste rekli, da ste se ravnokar prišli v službo. Nihče vas namreč ne more kontrolirati, ali delate res samo dve uri na mesec ali pa 20 ur na dan. Ker kontrola ni mogoča, državo že ves čas opozarjamo, da mora postati polni delovni čas spet osnovni pogoj za taksiranje.«
Predsednik taksistov pri obrtni zbornici pa je opozoril še na eno anomalijo, ki jo dopušča veljavna zakonodaja: »Na cesti je vse več upokojencev, ki si s taksiranjem služijo dodaten kruh. Tudi oni predstavljajo nelojalno konkurenco, saj namesto 400 evrov prispevkov, kolikor plačujemo zaposleni, državi na mesec plačujejo zgolj 40 evrov. Taki taksisti si lahko privoščijo veliko nižje cene. Delajo pa lahko cele dneve in noči, saj jih pri tem nič ne omejuje. Po mojem je to edinstven primer v Evropi.«
