Včasih je torej veljalo pravilo, da mora podjetje pred konkurenco skrbno zavarovati prinašalca zlatih jajc, torej inovacije, do katerih se je dokopalo. Kakšno spremembo prinaša vaš koncept?

Odgovor se ponuja na dveh nivojih. Najprej, če ste se dokopali do inovacije, ki predstavlja resnično veliko prednost na trgu, je za vas morda boljše, da dostop do odkritja omogočite tudi drugim, kot pa da ga preprosto obdržite zase. Če gre za neposredno konkurenco, tega morda ne storite takoj, ampak potem, ko ste leto ali dve imeli odkritje zase. Ko potem pustite do njega tudi drugim, ste vmes že razvili naslednji korak, ki ga spet pustite drugim šele čez leto ali dve in ste tako ves čas korak v prednosti. Prej smo govorili o primeru Elanovih smuči. Podjetje je razvilo tehnologijo s poudarjenim stranskim lokom, ki je niso patentirali. A če bi imeli dober patent za tehnologijo, bi bil moj nasvet takšen: če imate danes 15-odstotni tržni delež, vam ta tehnologija ne bo zagotovila stoodstotnega deleža. Namesto da ga torej obdržite le zase, naj imajo dostop do njega tudi drugi, morda z nekaj časovnega zamika, da dobite prednost in nekoliko povečate svoj tržni delež. Potem pa boste dobili od vsakega drugega proizvajalca nekaj denarja od patenta. Tako imate več koristi, kot če bi vse za večno obdržali le zase. To je prvi nivo. Drugi pa je ta, da če skušate obdržati izdelek predolgo zase, vas to poleni. To ubije duh inovacij v podjetju, medtem ko vas odprti pristop žene naprej. Če se prisilite, da ste ves čas dinamični, da vsako leto ali dve izdelate nekaj novega, vam to prinaša nove prednosti. To je po mojem precej boljši način, da postanete inovacijski voditelj, kot če vsa jajca obdržite zase.

Je ta pristop zrasel pri podjetjih samih ali ste se do njega dokopali teoretično?

Moja knjiga je izšla leta 2003. Tam sem imel primere podjetij, za katere sem trdil, da so se inovacij lotila z novim, bolj odprtim pristopom. Uvodna ideja je torej prišla s strani teh podjetij, ki sem jih preučeval. Sami sicer niso govorili o odprtih inovacijah in niso vedeli, kaj počno druga podjetja. Ko je izšla moja knjiga, se je zgodilo dvoje: ustvarila je nov jezik za opis drugačnega načina razmišljanja o inovacijah. Obenem je predstavila številne primere podjetij v različnih industrijah, ki so vsa imela podobne pristope. To je pomagalo, da je nekaj, kar je počela peščica podjetij, postalo zanimivo za mnogo širši krog. Odgovor je torej: oboje.

Med predavanjem ste omenili, da danes inovacija prinaša prednost za morda nekaj mesecev, ne za dolga leta kot nekoč. Zakaj? Je razlog tudi lažje kopiranje in kraja intelektualne lastnine?

Mislim, da gre za globlje razloge. V 80. letih smo imeli kakovostno revolucijo na Japonskem. Tedaj smo se naučili, da je mnogo bolj pomembno od tega, da imamo inšpektorje, ki preverjajo kakovost izdelkov na koncu proizvodnega procesa, to, da kakovost vgradimo v sam proces, in sicer na njegovem začetku, že ob načrtovanju izdelka. Ta proces je postal kodificiran v programih, kot je poslovna strategija šest sigma. V devetdesetih letih jo je uporabljalo le malo podjetij, danes pa je razširjena po vsem svetu. Tako imajo tudi v državah s povprečnimi standardi visokokakovostne izdelke, ker se metodologija zdaj dobro razume in široko poučuje. V 90. letih smo izvedeli tudi za upravljanje oskrbovalne verige, torej za mnogo tesnejše sodelovanje z vašimi dobavitelji. Podjetja, kot je SAP, so ustvarila programsko opremo, ki je znanje o upravljanju oskrbovalne verige razširila po vsem svetu. To so stvari, ki so na trgu zmanjšale življenjsko dobo vsake inovacijske prednosti. Ko drugi vidijo izdelek, ne le posnemajo, kar vidijo, ampak to storijo z izredno kakovostjo.

Kje se tu začne kraja intelektualne lastnine?

Idealni pristop k intelektualni lastnini je, da obstaja nekaj zaščite, a ne preveč. Za majhna podjetja je nekaj zaščite intelektualne lastnine zelo pomembno, ker morajo za rast pogosto privabiti investicije od zunaj. Naložbeniki, ko vidijo takšno zaščito, imajo zato občutek, da je njihov vložek zavarovan in da obstaja večja verjetnost povrnitve investicije, ki so pri majhnih podjetjih bolj tvegane. Če je zaščita intelektualne lastnine prestroga, pa to zavira nove inovacije, ki pogosto pridejo po začetni.

Zakaj imamo recimo potem ta razvpit sodni boj med Applom in Samsungom?

Tu se dogaja nekaj stvari, predvsem gre obema podjetjema zelo dobro. Samsung proda že več izdelkov kot Apple. Zato je tukaj nekaj ironije. Namesto da bi tožil vse izdelovalce androidov, Apple toži le Samsung, ki je zato videti kot velika in edina resna Applova konkurenca, kar mu dviguje status. Apple je torej s tožbo pomagal Samsungovi znamki. In tudi če Samsung plača milijardno kazen, bo vrednost prepoznavnosti zaradi tožbe vredna še mnogo več.

Pravite, da sta imela Tajvan in Japonska pred desetletji velike težave s spoštovanjem intelektualne lastnine, zdaj pa sta pionirja inovacij v visoki tehnologiji, ter da bo šla Kitajska po isti poti.

Tajvan in Japonska v 60. letih nista spoštovala intelektualne lastnine in sta kradla na vseh področjih. ZDA so to počele v 19. stoletju, ko smo kradli od Nemčije, Anglije in drugih evropskih držav. Potem pa se je v Združenih državah Amerike na začetku 20. stoletja, na Japonskem in v Tajvanu pa v 70. letih, zgodil premik. Domača podjetja so začela rasti, imela so močno tehnologijo in razvoj, zato so nenadoma sama želela biti zaščitena. Postopoma je varovanje intelektualne lastnine postalo mnogo močnejše, danes pa sta Tajvan in Japonska pri tem zgledni državi. Na Kitajskem bodo v roku desetih do dvajsetih letih obstajala močna domača podjetja s tehnologijo oziroma inovacijami, ki jih bodo sama želela zaščititi pred tem, da jim jih ukradejo manjša kitajska podjetja. Šele pod pritiskom domačih podjetij bo vlada okrepila zaščito intelektualne lastnine. To bo pomenilo zaščito tudi za tuja podjetja.

Je to razlog za manj ostro presojo te države v tem trenutku?

Kitajska je članica Svetovne trgovinske organizacije in Svetovne organizacije za intelektualno lastnino. Potreben je uravnotežen pristop. Treba je spomniti na sprejete zaveze, obenem pa je potrebne nekaj potrpežljivosti, ker proces razvoja domače tehnologije terja nekaj časa. Zato bo v naslednjih dveh desetletjih nekaj trenja in frustracij. Tako je bilo tudi z Japonsko in Tajvanom, pa se je zelo dobro končalo. Razlika je, da ima Kitajska jedrsko orožje in zelo močno in naglo rastočo vojsko. Zato je bolje za nas, da res uberemo pravo pot in jo spretno vpnemo v svetovni trgovinski sistem.

So pa nekatera področja, kjer odprte inovacije ne pridejo v poštev. Omenjate jedrsko energijo.

V industriji jedrske energije ni faktorjev, ki bi zahtevali široko delitev inovacij navzven. V manjši meri to velja za mnoge industrije naravnih bogastev, denimo v rudarstvu, nafti. V zelenih tehnologijah pa je ravno nasprotno, ogromno je raziskovanja na univerzah, veliko je zagonskega kapitala, investicij. Tu se pričakuje ogromno odprtih inovacij.

Kaj pa mediji oziroma časniki? Kje je tu prostor za odprte inovacije?

V medijih je inovacij ogromno, to res ni težava, težava so poslovni modeli, ki so se vzpostavili v 20. stoletju in so zdaj pod ogromnim pritiskom. Ideja, da nekdo naroči na fizični izvod revije ali časopisa, je le en način, kako se danes konzumira vsebina. Če pogledate mlade, morate biti zaskrbljeni, ker vse manj fizično berejo. Zato se pojavljajo novi, kot sta Google News ali Huffington Post, ki sta postala digitalni medijski znamki. Njun pristop je takšen, da vse vsebine ne proizvedeta sama, ampak imata nekaj originalnih avtorjev, katerih delo na enem mestu združijo s kupom vsebin od zunaj. To je drugačen model ponujanja storitev in je mnogo uspešnejši.

Kaj je torej vaš nasvet poslovnežu, ki začenja nov posel in poskuša prodreti z inovacijo?

Najpomembnejši nasvet je, naj zgradi svoj družabni kapital, preden zbere finančnega. Pri zbiranju družabnega kapitala bo prišel v stik s številnimi ljudmi, ki lahko igrajo različne vloge pri uspešnosti inovacije. In ta družbena mreža bo odprla vidike, ki si jih prej ni mogel zamisliti. Več bo rezultata za manj vložka. To se dotika človeške narave. Ta je takšna, da nam neposredni stik nudi mnogo več, ker dobiš drugačno izkušnjo. Treba je vzpostaviti osebne odnose, nato pa posel lahko naprej teče tudi z digitalno komunikacijo.