Matha Gomez vsak teden kar nekajkrat ustvari novo življenje. Če želi na primer proizvesti afriško črnonogo mačko, pod mikroskopom uporabi drobno votlo iglo in v jajčece domače mačke, ki mu je pred tem odstranila jedro, vbrizga celico ogrožene vrste. Nato aplicira devet voltov električnega toka.

»Devet voltov izmeničnega toka za pet mikrosekund, potem 21 voltov enosmernega toka za 35 mikrosekund,« je veterinarka Gomezova razložila za nemški Spiegel Online. Ob tem se jajčece hitro krči, nato pa obmiruje. »Čez pol ure pogledam, ali so se celice pravilno združile,« doda raziskovalka Centra za raziskavo ogroženih vrst Audubon v New Orleansu. Dan pozneje klonirane zarodke vsadijo v maternico navadne hišne mačke, ki bo nadomestna mati zarodkom te ogrožene vrste.

Na vidiku nova doba reševanja ogroženih živalskih vrst?

Biotehniki, kot je Gomezova, upajo, da se bo z njihovimi poskusi pričela nova doba zaščite ogroženih vrst. V poskusih reševanja vrst, ki jim grozi izumrtje, premagujejo biološke ovire in ustvarjajo zarodke, ki vsebujejo celični material dveh različnih vrst sesalcev. Iberski risi, tigri, etiopski volkovi in orjaški pande – vse te vrste bi lahko s pomočjo nadomestnih mater kmalu pričeli reševati in s tem zagotovili njihovo preživetje. »Takšno kloniranje je neverjetno orodje, ki zagotavlja, da se ohranijo ogrožene vrste,« je prepričana Gomezova. »Ne moremo čakati, da te vrste izginejo.«

Prva takšna nadomestna mati je bila krava po imenu Bessie. V začetku leta 2001 je s pomočjo carskega reza povrgla tele ogroženega indijskega bizona. Ta je sicer poginil slabih 48 ur po porodu. Od takrat so znanstveniki opravili že na desetine takšnih poskusov kloniranja, njihov uspeh pa ni bil takšen, kot bi ga želeli. Če so se živali rodile žive, so ponavadi umrle kmalu zatem. Leta 2009 so denimo biotehniki uspeli klonirati pirenejskega kozoroga. Jajčece je »darovala« domača koza. Po rojstvu se je mladič obupano boril za zrak, čez sedem minut pa je poginil.

Na tak način se konča veliko takšnih eksperimentov. Zakaj se to dogaja, lahko znanstveniki le ugibajo. Vseeno pa jim to ni vzelo poguma. Gomezova, ki je specializirana za kloniranje divjih mačk, je bila pri svojem delu kar uspešna. Klonirane afriške divje mačke Ditteaux, Miles in Otis živijo v zaprtih prostorih centra Audubon in renčijo na vsakogar, ki se jim približa. »Popolnoma dobro jim gre,« zatrjuje Gomezova.

Trivializacija izumrtja?

Nekaterih drugih raziskovalcev in zoologov pa tudi (redki) uspešni poskusi ne prepričajo. »Ideja kloniranja ogroženih vrst trivializira resničen pomen izumrtja,« je prepričan zoolog Robert DeSalle z Ameriškega muzeja naravne zgodovine v New Yorku. Trdi, da je ta ideja znak »današnje zahodnjaške potrošniške družbe« in dodaja, da »tehnologija ne more rešiti problema obsežnega izumiranja«.

Tudi v Svetovnem skladu za divjino (WWF – World Wildlife Fund) nasprotujejo kloniranju kot kratkoročni rešitvi. »Življenjskih prostorov ne moremo klonirati,« razloži strokovnjakinja za divjino pri WWF Sybille Klenzendorf. Dodaja, da je živalska vrsta več kot le skupek genov. »Kaj nam pomaga klonirana žival, če nimamo več prostora, kjer bi lahko živela?« se sprašuje Klenzendorfova. Prepričana je tudi, da gre za takšne znanstvene poskuse veliko preveč denarja. »Denar bi bolje vložili v takojšnjo pomoč – ohranjanje življenjskih prostorov,« je prepričana.

Uspešnost je manj kot sedemodstotna

Tudi manj kot 7-odstotna uspešnost tovrstnih poskusov kaže na to, da petrijevka v kratkem še ne bo postala Noetova barka. Tudi Gomezova je priznala, da se soočajo z velikimi težavami, ki se lahko kažejo tudi v velikih zmešnjavah – lahko recimo pride do hudih motenj pri razvoju zarodka. Vseeno pa ostaja optimistična in upa, da bo kmalu lahko spremenila celice svojih divjih mačk v večnamenske matične celice. To bi zelo poenostavilo proces kloniranja, saj bi lahko z njimi ustvarili katerokoli vrsto celic. Nekateri drugi znanstveniki so bili že uspešni – pridobili so denimo matične celice snežnih leopardov in belih nosorogov, ki sta ogroženi vrsti.

Nekateri japonski znanstveniki skušajo celo klonirati volnenega mamuta. Pred tremi leti so namreč našli 15 tisoč let stara celična jedra v nogah ene od teh izumrlih živali, ki so jo odkrili v ledu severne Sibirije. Znanstveniki so optimistični, da bi lahko slonica kot nadomestna mati na svet kmalu prinesla prvega mamutovega klona. Gomezova meni, da bi bilo z znanstvenega vidika to mogoče. Ko pa so jo novinarji Spiegla povprašali, ali je v tem kaj smisla, pa je oklevajoče priznala, da se sama v to ne bi spuščala. »Denar bi raje porabila za tiste vrste, ki niso popolnoma izginile z Zemlje,« je dodala.