Mafijec je bil Al Capone. Spodaj, v hotelskem lobiju, je tisti dan vrvelo policistov in gangsterjev. »Njihova lahka oborožitev je bila vsem precej na očeh,« je zapisal Vanderbilt, ki se je ob treh popoldan neopažen prebil mimo njih. Pred vrati Caponove luksuzne suite je moral reči stražarju, da je dogovorjen z »gospodom Brownom«. Državni tožilec Pat Roche je Capona iskal po vsem mestu. Racije so izvajali že od jutra. Iskali so ga, ker so ga potrebovali na sodišču.
Al Capone pa ni bil samo gangster, bil je velik politični demagog. Ljudje so mu sledili, ker jim je ponujal bogate privilegije, pa tudi zato, ker so se ga strašansko bali. Bil je namreč sposoben organizirati precej nore reči proti vsakomur, tudi proti »svojim«. V času velike gospodarske krize, ki je njegovemu udobju zgolj koristila, mu je uspevalo zaradi njegove brezsramne nravi, sposobnosti, da si je prikrojeval moralo, in zaradi njegovega mesijanstva. Kot biznismen, ideolog najtršega kapitalizma, boja vseh proti vsem, je ob uničenju, ki je delavske žrtve kapitala pahnilo v gladovanje, po mestu odpiral javne kuhinje. Poskrbel je za to, da je množica, ki je jedla juho zastonj, vedela, kdo jo je daroval.
»Ko govorite z velikimi možmi po svetu,« je sredi intervjuja presenetil novinarja z vprašanjem, »kakšne rešitve ponujajo za pričujočo depresijo?«
»Iskreno rečeno,« je odvrnil Vanderbilt, »prisluhnil sem mnogim rešitvam, ampak imam občutek, da nihče od teh ljudi ne ve ničesar. Mislim, da jih je povozilo.«
»Ne povozilo,« je rekel temni mož iz naslanjača. »Ne zmorejo se združiti in držati ene misli. Manjka jim skoncentrirana organizacija.«
Trik je v centralnem planiranju. Potem je mogoče izpeljati vsako idejo. Tudi če je slaba.
V ponedeljek, ko so koalicijski poslanci v strahu pred jezdeci apokalipse iz Bruslja in Washingtona uprizarjali neverjetno grafološko analizo opozicijskih podpisov in so, kot bi brali iz učbenika o kvantni fiziki, zasejali dvom prav o vsem, kar obstaja, razen o milem bogu njihovem, sem na pomoč klical političnega filozofa dr. Luko Omladiča.
Po njegovem je stvar povsem preprosta: »Situacijo je mogoče razumeti le na en način: natančno tako, kot je. Oblast v času krize ne izpuhti in ni nič manj šibka kot tedaj, ko krize ni. Perfidno taktiko, da oblast s poudarjanjem lastne šibkosti betonira svojo moč, je treba razumeti neposredno. Šibkost je argument za uvajanje najtrših ukrepov.«
Potem sem klical vrsto ljudi, ki dobro in že leta poznajo Janeza Janšo. O njem, ki je naš edini preživeli politični pol, so se razgovorili bolj, kot bi si mislili. Slišati je bilo vse, od opisov anekdot iz njegovih partijskih let, časa, ko je mladino poučeval »podružbljanje ljudske obrambe« ter jih uril v streljanju z lahkim orožjem, do razglabljanja o travmah, ki jih človek potencialno razvije v vojaškem zaporu. In do tega, da Janša ni le stereotipni ljubitelj izrednih razmer ter njihov špartanski ustvarjalec, temveč da ima rad tudi udobno življenje. Konkretno je bilo priznanje, da je vrhunski organizator in da je, kot se je izrazil eden od sogovornikov, »pogruntal, da mora imeti svoj krožek«. Ter pripomba, da »Janša ni za hece, saj je vedno vse počel zelo zares«.
Kdor sebe in svoj krožek organizira tako zelo zares, pa lahko ustvarja novo resničnost, novi svet, novo republiko. Bolj ko je država utrujena, z višjim tempom jo ustvarja. Predpoletne abstraktne grožnje z mednarodnim finančnim oklepom mu je bilo treba zgolj modificirati in v jesenskem finišu še svojim reči, da je ogrožena njihova eksistenca. Ko ljudi ne poganjajo več dekreti, temveč strah, pa tega niti ni več treba posebej sejati. Strah potem kar je. Sproža se kot avtomat.
