Nad gradnjo podmorskih cevi, ki bodo povezale rusko Anapo in bolgarsko Varno, bo bdelo podjetje South Stream Transport, katerega 50-odstotni lastnik je ruski Gazprom, 20-odstotni italijanski Eni, 15-odstotni francoski EDF, še 15-odstotni pa nemški Wintershall.
Projekt za omenjene energetske velikane predstavlja velik izziv, je novinarjem, zbranim v ruskem obmorskem letovišču Gelendzik, blizu katerega stoji kompresorska postaja trase plinovoda Modri tok, v petek povedal glavni tiskovni predstavnik South Stream Transporta Sebastian Sass.
Ker bo namreč plinovod potekal čez ozemlja Rusije, Turčije in Bolgarije, bodo morali za pridobitev okoljskih in na koncu gradbenih dovoljenj upoštevati različna okoljska pravila oz. nacionalne zakonodaje teh držav. Prav od teh zahtev bo odvisna tudi končna tehnična specifikacija gradbenih del.
»Potrudili se bomo, da bo imel projekt čim manjši vpliv na okolje«
Po Sassovih besedah bodo naredili vse, da bo imel projekt čim manjši vpliv na okolje. Skladno s tem se bodo oprli na izkušnje z gradnjo plinovoda Severni tok, katerega trasa je izpeljana pod Baltskim morjem, in plinovoda Modri tok, zgrajenega pod Črnim morjem. Južni tok naj tudi ne bi prizadel ekosistemov, saj bo oddaljen od obale in glavnih rezervatov rib, prav tako pa naj bi se čim bolj izognil prečkanju varovanih območij. Poskrbljeno bo tudi za ustrezen nadzor, je zagotovil predstavnik mednarodnega podjetja.
Na vprašanje, kako varni bodo podmorski plinovodi oz. kako bo poskrbljeno za primer puščanja cevi, je odgovoril, da so tovrstne nesreče zelo redke, tveganje za okolje pa bistveno drugačno kot pri nafti. "Podmorski plinovodi so statistično najvarnejši," je zatrdil. Če bi vendarle prišlo do kakšne poškodbe, pa bi, čeprav se plin ne meša z vodo, takoj ustavili dobavo, je povedal.
Podmorski plinovod bo po načrtih v dolžino meril 900 kilometrov, cevi pa naj bi postavljali tudi 2250 metrov pod morsko gladino.
Velik gradbeni podvig
Pred nosilci projekta tako ni le težak okoljski, temveč tudi gradbeni podvig. Gradbena dela globoko pod morsko gladino bodo izvedli s posebnimi gradbenimi ladjami, uporabili pa bodo tudi posebna vozila za raziskovanje morja in morskih tal.
Gradnja cevi na morskem dnu je zaradi svoje kompleksnosti bistveno dražja od gradnje na kopnem, je opozoril Sass. Je pa s tovrstnimi plinovodi lažje operirati, je dodal. Na morskem, 900 kilometrov dolgem delu Južnega toka, bo tako denimo potrebna le ena kompresorska postaja, medtem ko bodo na kopnem razporejene na vsakih 200, 300 kilometrov, je povedal. Investicije v te postaje so zelo visoke, je izpostavil.
Prvi plin v Evropo že leta 2015
O višini naložbe v projekt gradnje morskega dela projekta medtem ni želel govoriti, saj se želijo izogniti morebitnim revizijam. Kot je dejal, bo končna vrednost odvisna od cene jekla na trgu, dejanske gradnje in logistike. Glede na oceno iz leta 2010 bo potrebno sicer za del plinovoda pod Črnim morjem odšteti 10 milijard evrov, za del na kopnem pa šest milijard evrov.
Dela na ruski strani se bodo po načrtih Gazproma začela decembra, dela globoko pod morjem pa prihodnje leto ali leta 2014, je pojasnil Sass. Ta najzahtevnejša gradnja naj bi trajala približno leto dni.
Prvi plin naj bi po Južnem toku v Evropo pritekel leta 2015. Leto dni pozneje naj bi stara celina po tej poti prejela 15,75 milijarde kubičnih metrov plina, leta 2016 31,5 milijarde kubičnih metrov, leta 2018 47,25 milijarde kubičnih metrov, leta 2019 pa naj bi plinovod deloval že v vsej svoji zmogljivosti, tako da naj bi Rusi prek njega v Evropo poslali že 63 milijard kubičnih metrov plina. Po Severnem toku medtem iz Rusije v Nemčijo lahko priteče 55 milijard kubičnih metrov plina na leto.
