Pravilen slovenski jezik mnogim predstavlja nadlogo vse življenje. Jezikovno neznanje je neke vrste nacionalna disciplina, zanesljivo pa ni noben tabu ali razlog za sram, kar dokazuje celo aktualni minister za kulturo in še marsikaj Žiga Turk, ki sicer v svojih javnih nastopih dokazuje, da obvlada jezikovni register cinizma, a ga razkazovanje siceršnjega jezikovnega neznanja ne spravlja v zadrego. Po nastopu svojega mandata je šolarje blagoslovil s pisno poslanico, ki je do rdečice spravila tudi zadnjega privrženca jezikovnega laissez-faira, nato pa je pred meseci čez zapletena pravila slovenskega jezika potožil še pisateljem na eni od razprav, ki jo je organiziralo njihovo društvo.
In četudi gre pri jezikovnih dilemah pogosto za zahtevno temo, so te kdaj pa kdaj sposobne poroditi javno razpravo. Prejšnji mesec smo na priljubljenem forumu Med.Over.Net spremljali debato, ki jo je sprožila anonimna Kerstin s svojo razčlembo jezikovnih napak v knjigi Nebo v očesu lipicanca avtorice Dese Muck, ki je letošnje čtivo na tekmovanju iz znanja slovenščine za Cankarjevo priznanje, in sicer za osmo- in devetošolce. Komentatorski odzivi kažejo, da so povprečni bralci kljub zahtevnosti slovenskega jezika do jezikovnih napak v leposlovju le malo tolerantni, še posebno če gre za popularno in v didaktični proces vpeto literaturo.
Predsednik ne vidi usodne škode
Po potrebna pojasnila smo se obrnili na izdajatelja knjige, podjetje Go partner. Direktor Marjan Geohelli nam je razložil, da je bila Nebo v očesu lipicanca, ki je prvič izšla leta 2010, njihova prva knjiga. »Ob njej smo marsikaj doživeli, se učili in nekaj tudi naučili. To pove vse. Lektorskih napak smo se zavedli skupaj z avtorico kmalu po izidu knjige. Za sodbo o kvaliteti romana smo prosili nekaj strokovnjakov za mladinsko književnost in dobili dobre ocene. Pa nekaj opozoril glede slovničnih in slogovnih napak. Upoštevali smo jih tako, da smo pred novo izdajo besedilo zaupali v ponovni pregled mag. Darji Gabrovšek Homšak, ki lektorira umetnostna in strokovna besedila že 30 let,« razlaga direktor. Meni tudi, da je Kerstin upravičeno kritična do lektorskega dela pri prvi izdaji, ki ga je opravila dokaj neizkušena lektorica, vseeno pa so v podjetju prepričani, da je večina bralk in bralcev, za katere je avtorica ta roman napisala in so ga brali, zadovoljnih.
Pravilnik tekmovanja za Cankarjevo priznanje določa, da so cilji tekmovanja med drugim tudi širjenje in poglabljanje znanja slovenščine, primerjava znanja slovenščine, popularizacija jezika in tako dalje. Knjigo je za tekmovanje izbrala komisija, ki ji predseduje profesor slovenske književnosti in didaktike na pedagoški fakulteti Igor Saksida. Na vprašanje, kako ocenjuje škodo, ki je nastala z izborom dela za to priljubljeno tekmovanje z dokaj množično udeležbo mladostnikov, Saksida odgovarja, da so bile pri ponatisu dela napake odpravljene, zato je razprava o njih po njegovem brezpredmetna. »Jezikovna neoporečnost besedila je seveda pomembna, če pa se v besedilu pojavi kaka napaka, to po mojem mnenju ne more povzročiti kake usodne škode za jezikovno znanje otrok. Pravopis tudi ni edini kriterij izbire besedil, čeprav je seveda pomemben.«
Uborni honorarji in slaba založniška režija
To še zdaleč ni edini primer slabo lektoriranega literarnega dela, na katere v svojih zapisih pogosto opozarjajo kritiki in drugi poklicni bralci. Razlogi za stanje gotovo ležijo v pogojih na trgu lektorskega dela. Lektorica pri eni večjih slovenskih založb, ki je želela ostati anonimna, pravi, da je plačilo za lektorsko delo različno, na eni večjih slovenskih javno financiranih založb prejme 17 evrov za avtorsko polo lekture, na filozofski fakulteti pa 35 evrov. »Ker vem, kaj vse se dogaja v ozadju, sem do primerov slabo lektoriranega leposlovja malo bolj prizanesljiva,« pravi.
Pred dnevi so jo z omenjene založbe klicali s prošnjo, da do naslednjega dne pregleda deset pol leposlovja, za kar bi ji plačali dvojno. »Torej ni čudno, da včasih boli glava, ko odpreš kakšno knjigo.« Pred časom pa je lektorirala obsežno delo ameriškega avtorja, pri čemer se je pokazala zelo slaba režija založniškega dela. »Deset dni je bilo časa za lekturo, ker je prevajalec strašansko zamujal s prevodom, knjiga pa je morala biti na polici v času sejma. Vsak dan sem dobila eno poglavje, prevod je bil dokaj sesut, vstavila sem več kot 1000 komentarjev s predlogi in popravki, za njihovo usklajevanje je zmanjkalo časa, sama končne verzije nisem požegnala, korektur ni bilo, izdelek je temu primerno katastrofalen.«
Napake bolijo tudi založnike
Lektor Jernej Županič pravi, da se honorar za avtorsko polo giblje med 30 in 40 evri bruto, a pri tem je treba upoštevati, da samozaposleni od tega plačajo še davek ter vsakršno morebitno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Dobremu lektorskemu izdelku nekako samoumevno pomagajo tudi dobri avtorski in prevajalski izdelki, poudarja in pristavlja, da »starejši avtorji praviloma pišejo bolje od mlajših«. Tudi lektorica Lučka Zorko opozarja, da je za dobrega lektorja, podobno kot prevajalca, nujno »dobro poznavanje književnosti, različnih leposlovnih zvrsti, slogov, občutek za krhki ritem jezika, biti moraš tudi dovolj toleranten do avtorske svobode v leposlovnem tekstu in dovolj pretanjen, da avtorja prepričaš, da včasih ne gre za avtorsko svobodo, ampak za princip«.
Kako odzive na jezikovno podobo svojih del doživljajo pri založbah in koliko v ta segment dejansko vlagajo, smo preverili pri treh večjih slovenskih založbah, katerih knjižni programi so prepoznani kot javno pomembni. V skupini Mladinska knjiga se zavedajo, da tudi z jezikovno podobo vsakega svojega »izdelka« udejanjajo družbeno poslanstvo založbe in odnos do maternega jezika. »Seveda se nam dogajajo tudi napake, vendar si prizadevamo, da bi jih bilo čim manj. Zato tudi konstruktivne kritike obravnavamo zelo resno, kot spodbudo za še višjo kakovost,« sporočajo iz uredništva.
S procesom lekture ter strokovne in urednikove korekture skušajo eliminirati čim več drobnih napak, ki se žal občasno vendarle izmuznejo, predvsem pri res dolgih tekstih, pa pravi Renata Zamida iz Študentske založbe. »Zagotovo nas prav založnike najbolj boli, ko v že natisnjeni knjigi ali po možnosti na ovitku zagledamo napako.«
Urednik je ključna figura
Bronislava Aubelj iz založbe Modrijan pojasnjuje, da so lekture v njihovi hiši deležni predvsem učbeniki in različni priročniki, leposlovna dela pa je ne zahtevajo, saj menijo, da »pisatelj ne more biti pisatelj, če ne obvlada jezikovne norme, in prevajalec leposlovja ne prevajalec, če ima težave s pravopisom«. Manjše napake pri njih odpravi urednik mimogrede med branjem, saj uredniško delo zaupajo le urednikom s širokim jezikovnim znanjem in bogatimi lektorskimi izkušnjami. »Problem po mojem niso slabo lektorirane knjige, temveč knjige, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi izšle,« pravi urednica in opozarja na uredniško zanemarjene knjige, ki kažejo na neobstoj urednika, njegovo nesposobnost ali pa so posledice časovne stiske in slabe režije dela.
Kaj o tem menijo na Javni agenciji za knjigo? Nekaj podobnega. Višji jezikovni standard imajo subvencionirana dela, a mnoge knjige ne vidijo lektorjev in tudi ne urednikov. »Menimo pa, da bi morali odbori in različne strokovne komisije še posebno paziti na lektorsko neoporečnost nagrajenih in priporočenih knjig ter takih, ki so izbrane za različna tekmovanja na področju književnosti, jezika in bralne kulture.«
