V Romuniji šteje le zmaga, že remi bi pomenil slovo od lige prvakinj.

Zavedamo se, da je to za nas ena od dveh tekem za biti ali ne biti. Nimamo drugega izhoda, kakor da premagamo Cluj in si podaljšamo upanje na uvrstitev med osem najboljših klubov v Evropi. Če ne zmagamo, ne bomo več imele priložnosti za popravni izpit. Vseeno se veselim takšnih odločilnih tekem. Čaka nas težko delo, še težje kot na prvi tekmi v Stožicah, a naša forma in igra sta v vzponu. Kljub številnim poškodbam smo vsaj na papirju boljše, a bomo morale to potrditi tudi na igrišču.

V soboto ste proti Györu pokazali svojo najboljšo predstavo v Krimovem dresu, a Madžarke so vseeno visoko zmagale (29:22).

To je tako zame kot za klub slaba tolažba, saj smo v ligi prvakinj izgubile že tretjo tekmo zapored. A tako jaz kot ekipa lahko igramo še precej bolje, zato se z dejstvom, da smo na Madžarskem pokazale najboljšo igro v letošnji ligi prvakinj, ne smemo zadovoljiti. Še vedno igramo pod svojimi sposobnostmi in zmožnostmi, za kar pa obstajajo tudi objektivni razlogi: poškodbe, zdravstvene težave, neuigranost zaradi velikega števila novih igralk... Ne, ne iščemo izgovorov in alibijev, ampak to so dejstva. Na papirju smo močnejše in kakovostnejše, kot kažejo naše trenutne igre in rezultati, a sem prepričana, da bo kmalu drugače in da bo naša letošnja evropska sezona še zelo dolga.

Odkar ste prišli v Slovenijo, se ubadate z različnimi poškodbami, na štirih tekmah v Evropi pa ste dosegli le osem zadetkov.

Težave so se začele kmalu po olimpijskih igrah v Londonu in so se dolgo vlekle: oslovski kašelj, poškodba očesa, težave z ramenom strelske roke... Zaradi slednje dolgo nisem mogla streljati na polno, zdaj pa ne čutim skoraj nobenih posledic. Podzavestno mogoče še obstaja nekaj strahu, a bo sčasoma izginil. Prav na mojem položaju leve zunanje igralke imamo največ težav, saj so bile ali so še poškodovane Andrea Penezić, Nina Wörz in Maja Šon. Vrnitev katere koli igralke je velik plus tako zanjo kot za ekipo. Vsaka nam pride prav: več ko nas bo, močnejše bomo.

Kako ste se privadili na Slovenijo in kako napredujete s slovenščino?

Ne vem, zakaj ljudje mislijo, da obstajajo velike razlike med življenjem v Skandinaviji in Sloveniji. Zadeve so si precej podobne, prihod iz Skandinavije v Slovenijo pa vsaj zame ne pomeni, kot da bi prišla z drugega planeta. Na žalost sem imela zaradi treningov, tekem, poškodb in drugih zdravstvenih težav bolj malo časa za ogled Ljubljane in Slovenije, a za to bo še dovolj priložnosti. Kar se tiče slovenščine, dvakrat na teden obiskujem tečaj. Moram priznati, da je slovenski jezik zelo težak, predvsem zaradi dvojine in tudi različnih končnic besed. Zaradi tega sem frustrirana, a počasi le napredujem. Moja najljubša beseda? Prosto. Šalim se, moja najljubša beseda je igra.