Kot je na četrtkovi skupščini zatrdil Miran Kos, je stanje duha v PZS dobro. »Ni nerešljivih prepirov, prihaja pa do različnih idej. V preteklosti je bil največji problem izplačilo nagrad za nazaj, pri čemer nekateri trenerji in plavalci ne razumejo, da si v teh časih ne moremo privoščiti, da bi to izplačali v zahtevanem obsegu, saj bi vsebine preveč trpele. Upam, da bo prihodnost boljša in da bomo lahko poravnali dolgove.«
In prav finance in obseg sredstev za priprave posameznikov so bili glavna razlika v kandidaturi Kosa in njegovega edinega protikandidata Bora Štrumblja. Pri tem je Kos zagovarjal nekoliko manjše proračune za najboljše in več vlaganj v mlajše, kar je po njegovem recept za dolgoročno uspešnost zveze, Štrumbelj pa je zagovarjal nekoliko več vlaganj v elitnih štiri ali pet plavalcev, kar bi omogočilo stik najboljših s svetovnim vrhom. Mnenje številnih delegatov pa je bilo zelo enostavno. Obe zadevi bi bili z bolj uspešnim tržnim pristopom PZS rešljivi, a zvezi ni uspelo iztržiti niti olimpijske medalje Sare Isaković po letu 2008.
Poglavitni izziv na zvezi ostajajo tekmovalni uspehi, ki niso vezani le na denar. »Srečen sem, da so se začeli kazati večji športni uspehi v mlajših kategorijah kot pred leti. Pri tem bomo vztrajali, a moramo izkoristiti lastne potenciale, infrastrukturo in znanje, ki jih imamo v Sloveniji, in to razširiti na klube, ki imajo tega manj, in to lahko naredimo brez sredstev.«
Kot eno osnovnih nalog Kos izpostavlja tudi reorganizacijo zveze. Pri tem ima v mislih manjši in bolj operativen izvršni odbor ter organ, ki bi združeval klube: »V IO bi tako več časa namenili reševanju problemov, ki ne bodo manjši kot do zdaj. Klubi pa bi dobili novo priložnost za izmenjavo izkušenj in znanja, saj nekateri nimajo dovolj znanja denimo v odnosu do lokalne politike, tekmovalnega sistema, organizacije priprav, imajo tudi strokovne probleme. Vse te težave premalokrat slišimo in to je priložnost tudi za njih.« Prav tako pomembno bo, da se vodstvo zveze čim prej dogovori s stroko o olimpijskem programu do leta 2016. Pri tem Kos v vlogi selektorja, ki bo sestavil reprezentančna izhodišča, vidi dva slovenska strokovnjaka – zdajšnjega selektorja Ronija Pikca in radovljiškega trenerja Miho Potočnika.
Želja zveze je boj za olimpijsko medaljo na naslednjih igrah v Braziliji. »Zavedam se, da mora biti izpolnjenih ogromno pogojev, da se to uresniči. Glede na izjemno število uspešnih mladih plavalcev, uspešno pot Damirja Dugonjića, Tjaše Oder, Mojce Sagmeister, Urše Bežan in drugih bomo mi storili vse, da jim omogočimo boljše pogoje, stroko, medicino... Če se bodo plavalcem ob tem izpolnili vsi pogoji, verjamem, da bomo uspešni.«
A kot v preteklih letih ostaja v plavanju odprtih veliko drugih vprašanj. Prekmurje in Dolenjska ostajata sivi lisi slovenskega plavanja, v Trbovljah je bazen zaprt že pet let, tudi Primorska je trenutno brez delujočega javnega bazena. Posebej izstopa Ljubljana, ki je brez pokritega 50-metrskega bazena: »Bazen v Ljubljani ostaja nuja. Kolezija naj bi se obnavljala, a Ljubljana si zasluži pokrit olimpijski bazen. Je prestolnica, ima največ prebivalcev, največ mladine, a plavanje nima pogojev, in kakšen izbor plavalcev bi šele imeli, če bi imela Ljubljana pogoje, kot jih imata Kranj in Maribor.«
Kratkoročno Kos napoveduje tudi, da bo Slovenija dobila močan plavalni miting. »To naj bi dosegli v sodelovanju s klubi. Prav klubi bi imeli od tega največ. Če bi v projektu sodelovali štirje ali pet klubov, bi imel vsak klub na štiri ali pet let močno tekmo, sočasno pa priložnost za sponzorje, medije, pa tudi promocijo in posledično večje število mladih plavalcev. Zdaj ta tekmovanja preveč drobimo, zato so mitingi vse slabši in vse težje je dobiti dobre tekmovalce.« A naloge ne bodo lahke, saj je Kos »po slovensko« opozoril, da tudi v plavanju ostajajo »strici oziroma botri«, ki, kot pravi, nakazujejo, da nekaterih sprememb ne bodo podprli.
