Nekoč je bila menda Velika Britanija del evropskega kopnega. Dviganje gladine morja, tektonski premiki in še kaj so na koncu pripeljali do tega, da je danes Velika Britanija otok. Zaradi tega je še danes malce »drugačna« od velike večine preostale evropske celine. In dolgo časa so se Angleži lahko hvalili s šalo: »V Kanalu divja neurje, trajekti ne vozijo, Evropa je odrezana od Velike Britanije.«

A od leta 1994 je ta šala padla v vodo. Ali, bolje povedano, zakopali so jo v predor pod Rokavskim prelivom, ki mu Angleži enostavno rečejo kar Kanal. Med Coquellesom pri Calaisu in Folkestonom v Kentu, zahodno od Dovra, se razteza 50,45 kilometra dolg predor, prek katerega je mogoče hitro, neodvisno od vremena, a ne tudi tako zelo poceni priti iz Velike Britanije v Francijo ali obrnjeno.

Prve ideje o gradnji predora pod Rokavskim prelivom so nastale že v začetku 19. stoletja, ko se je s to idejo poigraval Albert Mathieu, a je takratna britanska politika v strahu za nacionalno varnost vse ideje hitro blokirala. Šele leta 1865 so prišli do prvih malce bolj konkretnih idej, sedem let pozneje pa so zasadili prve lopate. Na angleški strani so izkopali 1870 metrov predora, na francoski vsega 820. In ideja ter z njo izvedba so nato zamrli za nadaljnjih 100 let. S parno lokomotivo pod zemljo na taki razdalji: ideja vsekakor ni bila uresničljiva, tudi če bi jim z ogromno stroški in še več vložene energije in časa ter dela uspelo izkopati vseh 50 kilometrov predora.

Šele leta 1986, deset let pred tem so propadla prva pogajanja o ponovnem zagonu projekta, so se začele risati bolj konkretne ideje, zgledi z drugih koncev sveta – mojstri takih podvigov so denimo Japonci – pa so vlekli. Evropa je postajala vse bolj povezana, in če je bilo Angležem všeč ali ne, postajali so del neke večje skupnosti in tega niso mogli več zanikati. A vseeno je bila vsaka pot prek Rokavskega preliva s trajektom podvig zase, še danes je, poleg ure in pol vožnje igra veliko vlogo vreme. Kako torej neodvisno od vremena in v večjih količinah prepeljati čim več ljudi in predvsem tovora z ene strani preliva na drugega? Jasno, pod zemljo.

Tako so junija 1988 začeli vrtati predor in decembra 1990 prebili prvo servisno cev pod Kanalom. Maja 1994 je bilo slovesno odprtje železniške povezave pod Kanalom, progo pa sta odprla angleška kraljica Elizabeta II. in takratni francoski predsednik Francois Mitterand. Dve cevi in na sredini servisna cev ter zapleten sistem za izravnavo tlaka, ki ga ustvarjata vlaka, ko vozita skozi predor, cela vrsta varnostnih dodatkov, sistemov, so postali del vsakdana. Na dan tako celino in Veliko Britanijo poveže okoli 38 vlakov, vožnja pa traja 35 minut, saj vlak vozi tudi s 160 kilometri na uro. Za primerjavo, vožnja s trajektom traja uro in pol ter več, odvisno od pristanišča, v povprečju pa preliv prečka 40 trajektov na dan. Predor uporablja kar nekaj različnih vlakov, od eurostarja za prevoz potnikov, eurotunnel shuttle service za prevoz potnikov in njihovih vozil (s pomočjo največje kompozicije vagonov za prevoz vozil na svetu) do raznih mednarodnih tovornih vlakov, vmes pa se skozi zapelje tudi hitri vlak LGV nord in high speed 1.

Ves projekt je za kar 80 odstotkov presegel predvideni proračun gradnje, ki je znašala, preračunano v današnje razmere, okoli 11 milijard funtov. Na vrhuncu del je bilo pri gradnji zaposlenih 15.000 delavcev z dnevnim stroškom 3 milijone funtov. Žal ni minilo brez delovnih nesreč, vsega skupaj je pri gradnji v obdobju od leta 1987 do 1993 umrlo deset delavcev, največ v prvih mesecih vrtanja. Prvi dobiček so imeli šele leta 1999, v prvem letu obratovanja leta 1995 pa so imeli kar 925 milijonov funtov izgube.

Sprva so načrtovali, da bodo prepeljali okoli 15 milijonov potnikov na leto, a so bili daleč za temi številkami, predvsem zaradi slabe hitre povezave na angleški strani do Londona, po odprtju hitre linije (v dveh stopnjah leta 2003 in 2007) pa so se te številke hitro popravile. Tako so v letu 2010 z eurostarjem prepeljali 9,5 milijona potnikov, z avtomobilskim shuttlom 7,5, torej skupno 17 milijonov potnikov, oktobra letos pa so dosegli skupno številko 300 milijonov potnikov. Tovora so tega leta prepeljali 1,1 milijona ton, s shuttlom za tovornjake še dodatnih 14,2 milijona ton, torej skupno 15,3 milijona ton tovora. Nakup vozovnice za prevoz skupaj z avtomobilom je priporočljivo opraviti vnaprej, saj so na voljo različne vozovnice pod različnimi pogoji, dnevi in urami prevoza, prednostnimi listami za vkrcanje na avtovlak in podobno. Tako se cene vrtijo od 22 do 199 funtov na avtomobil. Izkušnja pri vožnji z avtovlakom je zanimiva, zato bi jo lahko potniki, ki bi se v Veliko Britanijo podali z lastnim avtomobilom, vzeli kot del zanimive »turistične« ponudbe. Seveda je primerna tudi za tiste, ki se jim zelo mudi. Za druge pa še vedno ostajajo na voljo trajekti. In tudi vožnja z njimi zna biti zelo zanimiva.