Ključen je Marshallov esej Državljanstvo in družbeni razred, v katerem na pojmovanje državljanstva v Veliki Britaniji veže pridobitev civilnih pravic v 18. stoletju, političnih v 19. stoletju in socialnih v 20. stoletju. Brez teh pravic ni državljana, je le golo življenje in popolna razpoložljivost človeka. Sodobno državljanstvo je v Marshallovi zastavitvi status, ki zasleduje ideal enakosti. Največ pozornosti namenja socialnim državljanskim pravicam. Te vključujejo »celoten sklop od pravice do minimuma ekonomske blaginje in varnosti do pravice do polnopravne udeleženosti v družbeni dediščini in do življenja, ki je skladno s prevladujočimi družbenimi merili primerno civiliziranemu bitju. Institucije, ki so najtesneje povezane z njim, so izobraževalni sistem in socialne službe.« Da so merila, ki uokvirjajo podobo dostojnega življenja, vselej na udaru, je razvidno tudi iz aktualnih pozivov oblasti, naj se državljani odpovedo kakšni pijači, počitnicam in obisku gledališča. Kaj morda sledi? Bodo nekateri otroci kot Oliver Twist hodili v tovarne namesto v šole?
Pri razmisleku, kako pretvarjati »nikogaršnjo zemljo« v »skupno ozemlje«, bi Marshallu lahko prisluhnili mnogi, ki pod dežnikom varčevanja skrivajo klestenje socialnih pravic, privatiziranje javnega in nižanje cene dela. Če logiko zaostrimo, bodo cinični oblastniki kaj kmalu lahko ugotavljali, da so še politične pravice predrage: tudi volitve bi torej preložili na obljubljene čase obilja, ko si bo pravice mogoče privoščiti. Marshall jasno in glasno pokaže bralcu, da socialna država ne zavrača kapitalističnega tržnega gospodarstva in določene mere ekonomske neenakosti, vendar nad denarne zadeve postavlja civilizirano življenje. Tega pa med drugim omogočajo socialne pravice in socialna država.
