Slovenija je bila prvič v Beli hiši 22. decembra 1992, nekako leto dni po mednarodnem priznanju. Pisec teh vrstic je kot član delegacije Srednjeevropske pobude (v kateri so bili še predstavniki Avstrije, Madžarske in Poljske) poročal Georgeu Bushu starejšemu o srbski okupaciji Sarajeva, ki ga je obiskal nekaj tednov prej, pravzaprav natanko pred dvajsetimi leti. Srednjeevropska pobuda, ki jo je takrat vodil Mock, je na slovensko pobudo poskušala k reševanju jugoslovanske krize pritegniti ZDA. Bush, Scowcroft, Eagleburger in Baker so bili videti iskreno zainteresirani, vendar se je obisk zgodil tik po volitvah, na katerih je zmagal Clinton, ki je za razumevanje krize in za daytonski poseg vanjo potreboval nekaj let.

Slovensko-ameriški odnosi so se razvili v Clintonovem času. Pisec teh vrstic, ki je leta 1997 postal veleposlanik v Washingtonu, je želel odpraviti težave, ki so doletele Slovenijo ob prvem nesrečnem poskusu včlanitve v Nato v Madridu, ko so v zavezništvo povabili le Češko, Madžarsko in Poljsko. Moja naloga je bila med drugim zagotoviti ameriško podporo za Slovenijo. To se je navsezadnje posrečilo.

Kot je znano, sta Belo hišo nekajkrat obiskala Janez Drnovšek in Janez Janša, medtem ko sta tako Clinton kot Bush mlajši, ta celo večkrat, prišla v Slovenijo. Nič takšnega – razen zadrege z Wikileaks – se ni zgodilo med letoma 2008 in 2011. Američani so poskušali investirati v Sloveniji. Potem ko se je posrečil Goodyear, sta se ponesrečila Western Wireless in Harrah's. Slovenci se moramo vprašati, od kod takšni problemi. Po eni strani je šlo za strah lokalnih dejavnikov, da bi jim tuji vlagatelji preveč gledali pod prste, po drugi strani se je po Sloveniji razširilo protiameriško razpoloženje, ki so ga ustvarjali mediji in nekatere t.i. leve stranke. Kot rečeno, za Slovenijo sta pomembna zanesljivost ameriške demokracije in interes ameriškega gospodarstva. Dobro znamenje izboljšanja je dejstvo, da so bile ZDA pred kratkim pripravljene finančno pomagati Sloveniji.

Za boljše odnose med Slovenijo in ZDA se bo treba še potruditi. Zakaj ZDA danes bolj kot Slovenijo podpirajo Hrvaško? Smo Američanom dobro razložili problem arbitražnega sporazuma? Upam, da se bo aktualna vlada oddaljila od mita o slovenskem poznavanju Balkana, kar je navsezadnje povzročilo tudi nekaj zgrešenih kadrovskih potez v sistemu EU.

Obama je zaščitni znak Amerike triindvajset let po padcu berlinskega zidu (9. novembra 1989) in enajst let po terorističnem napadu na New York in Washington (11. septembra 2001). Pravzaprav sta oba dogodka povezala Ameriko z Vzhodno Evropo, Rusijo, s Kitajsko in celo z Arabci, medtem ko se je na obzorju prikazala nevarnost nedržavnega in decentraliziranega terorizma. Tupatam se zdi, kot da se vse države spopadajo z neinstitucionalnimi grožnjami.

Obamove zunanje značilnosti, kot je recimo barva kože, prispevajo k sproščanju protiameriških predsodkov. ZDA imajo v tem pogledu srečo, saj se zdaj mnogi narodi lažje identificirajo z njimi. To ima simboličen pomen v zunanji politiki, čeprav ta po drugi strani poteka po tiru, ki sta ga položila Clinton in Albrightova. Problem je gospodarstvo.

Kaj si lahko obetamo od drugega mandata B. Obame? Glede na dobro Obamovo gospodarsko-finančno ekipo lahko pričakujemo nadaljevanje gospodarskega okrevanja, kar bo ugodno vplivalo na razmere v EU. Po drugi strani je za Obamovo administracijo – kot za vse t.i. socialno usmerjene politike od Roosevelta naprej – značilno, da se ne boji proračunskih primanjkljajev in da prečrpava davkoplačevalski denar v gospodarstvo. Ta značilnost za ameriško gospodarstvo menda ni enako nevarna kot za evropsko gospodarstvo, saj so Američani bolj disciplinirani in po svoje skromnejši kot Evropejci. Ameriško gospodarstvo je tudi najbolj moderno in fleksibilno, da ne govorim o ameriških univerzah in ameriškem znanstvenem oz. intelektualnem potencialu.

Upajmo, da bo Obama zadrževal Izraelce, da se ne bi spopadli z Iranom, vendar je tam situacija drugačna. Po vsem videzu iranski voditelji nimajo nikogar, ki bi jih lahko tako zadrževal, končni izid pa bo odvisen od skupnega napora celotne mednarodne skupnosti, predvsem od Evrope in Amerike.