Neprepričljivi

Takšna zgodba o izpadajočih predmetih bi bila mogoča v kakšni pravljici tipa Alica v čudežni deželi, v slovenski politični stvarnosti pa so stvari precej bolj nevarne in zaskrbljujoče. Na očitek, da je šlo za njihovo napako ali morda celo za politično motivirano »izparevanje« dokumentov, v parlamentu odgovarjajo s številnimi pojasnili. Med drugim, da je imela dostop do listov zgolj peščica tamkaj zaposlenih uslužbencev (in ne politikov!), ki so varnostno preverjeni. Kar nenazadnje tudi pomeni, da ti uslužbenci poznajo postopke v primerih referendumskih pobud, zato vedo, da iz državnega zbora pošiljajo na notranje ministrstvo vedno le fotokopije podpisov, originale pa shranjujejo v železni omari. Če bi torej hotel nekdo v parlamentu uničiti podatke o podpisnikih, bi moral poleg kopij odstraniti tudi originale...

Na MNZ so pri dokazovanju svoje nedolžnosti manj prizadevni; njihov argument se v glavnem skrči na besedi »ugotovili smo«. In na ne ravno prepričljivo zagotavljanje ministra Gorenaka, da bi v primeru napake ministrstva odstopil. A v postopku preverjanja podpisov na notranjem ministrstvu bode v oči kar nekaj stvari. Prva je, da nosi dopis MNZ z obvestilom, da sindikatu ni uspelo zbrati dovolj podpisov za začetek referendumskega postopka, datum 26. oktober, v državni zbor pa je po kurirju prispel 30. oktobra. In to le štirinajst minut pred iztekom roka, do katerega bi lahko pobudniki referenduma manjkajoče podpise še pridobili. Sindikatu pa so prav tako po kurirju obvestilo, da niso zbrali dovolj podpisov oziroma kakšne napake so pri zbiranju naredili, poslali šele ta torek. Pozornost pritegne tudi veliko število po mnenju ministrstva napačno zbranih podpisov – pri čemer je treba spomniti na podobne ugotovitve o množici nečitljivih podpisov pri še eni referendumski pobudi v tem mandatu, referendumu o TEŠ6. Če so bili na eni strani pri pregledovanju podpisov na notranjem ministrstvu zelo natančni in so kot razlog za neveljavnost navedli vrsto domnevnih nepravilnosti, so po drugi strani med listi s podpisi za referendum o slabi banki pustili (in upoštevali!) tudi enega s podpisi za referendum o holdingu... Ali pa so pod list z dvanajstimi podpisi enostavno napisali, da je na njem deset veljavnih in en neveljaven podpis...

Do razlik med na MNZ poslanimi in od tam vrnjenimi listi pa je prišlo tudi pri pobudi za razpis referenduma o državnem holdingu: v parlament so se z MNZ vrnili kar 104 listi manj. A je bilo pri tem zakonu zaradi večjega števila zbranih podpisov teh še vedno dovolj za začetek referendumskega postopka.

Sicer pa so težave z dokumenti njihovo nenavadno odlaganje, zlaganje in fotokopiranje... nekakšna stalnica pri delu ministrov in drugih vidnih predstavnikov SDS. Na MNZ so v času ministrovanja Dragutina Mateja založili depešo Interpola o zadevi Patria. Kasneje so v predalu obležali tudi dokumenti v disciplinskem postopku proti policistu, ki so ga prepoznali za odgovornega za založitev Interpolovega dokumenta, in je postopek (lahko) zastaral. V aferi Depala vas so se v času ministrovanja Janeza Janše pooblaščeni pripadniki ministrstva za obrambo množično ukvarjali s ponarejanjem. Kot so razlagali kasneje, naj bi s ponarejenimi dokumenti odvrnili pozornost od originalnih listin o trgovini z orožjem ter od posegov brigade Moris v civilno sfero. Vendar je tožilstvo (točneje Barbara Brezigar) pregon zavrglo.

Ponarejanju dokumentov smo bili priča tudi pred slabima dvema letoma. Tedaj največja opozicijska stranka je objavila dokument, ki naj bi potrjeval, da je bil predsednik države Danilo Türk sredi leta 1980 med desetimi posebej obveščenimi funkcionarji o bombnem napadu v avstrijskem Velikovcu. Ko so mediji razkrili, da je obremenilno gradivo sestavljeno iz različnih dokumentov, so v SDS pomoto sicer dopustili, hkrati pa vztrajali, da to v ničemer ne zmanjšuje Türkove krivde.

Črv dvoma

Sodeč po dogajanju v preteklosti in dosedanjem poteku notranjih preiskav tudi zaradi izginotja podpisov ne bo odgovarjal nihče. Morda bodo sprožili disciplinski postopek proti kakšnemu uradniku, kar bi bilo, če je zagrešil napako, vsekakor pravilno. A bi morala, tudi če je šlo »zgolj« za šlamparijo, odgovornost seči v sam vrh MNZ oziroma parlamenta. V omenjenih inštitucijah bi namreč morali zagotoviti, da na tako pomembnem in občutljivem področju, kot so človekove pravice, do takšnih napak ne bi moglo priti. Pravi potres pa bi moralo povzročiti, če bi se potrdil sum, da je podpise pod referendumsko pobudo nekdo namenoma odtujil.

Omejevanje referenduma je ne glede na to, kaj si o posamezni referendumski pobudi mislimo nedopusten poseg v ustavne pravice državljanov in klofuta demokraciji. Sproža pa tudi vrsto vprašanj. Kot na primer o pravilnosti dosedanjega preverjanja referendumskih podpisov. Črv dvoma nas zaradi takih dejanj lahko začne glodati tudi na voliščih. Pri zadnjem dogajanju namreč ne gre (zgolj) za dvom v določenega politika ali v ravnanje strank, gre za dvom v delovanje sistema. Ki bi moral v prvi vrsti ščititi prav državljane.

Si predstavljate, kaj bi storil Janez Janša, če bi se »izgubili« podpisi pod pobudo za kakšnega od referendumov, za katerega bi bila zainteresirana SDS? Parlamentarne preiskave, interpelacije in ustavne obtožbe bi kar deževale. In morda bi spet slišali poziv, ki ga je izrekel decembra 2009: »Pričakujem, da se spomladi v večjem številu vidimo na slovenskih trgih in ulicah.«