»Za koga boste glasovali?« sem jo vprašal, ker je bilo celo mesto obsedeno s predvolilno kampanjo. Moje vprašanje je bilo vljudnostno. Ob socialnih razmerah, v kakršnih je živela, sem bil prepričan, da bo glasovala za demokrate. Demokratska stranka tradicionalno skrbi za javno zdravstvo, za razvoj javnega šolstva in mreže, ki pomagajo ljudem v stiski. Zato je v središču demokratske politike vedno vprašanje višine davkov, ki naj državi zagotovijo finančno ozadje za zagotavljanje socialne varnosti. Okrog tega tudi potekajo največje polemike z republikansko stranko, ki bi javno šolstvo, zdravstvo in socialo prepustila prostemu trgu in jih privatizirala. Zavezniki demokratske stranke so sindikati in mreže samopomoči, ki se ukvarjajo s somernim razvojem družbe. Lisin odgovor je bil predvidljiv.
»Glasovala bom za republikance seveda, saj me poznate.«
»Ampak, zakaj pa?« sem jo vprašal skoraj v obupu, ker se mi je porušila teorija zveze med osebno stisko državljanov in njihovimi političnimi simpatijami.
»Zato, ker nasprotujejo splavu,« je bil kratek njen odgovor.
Zvestoba zaveznikom
Od zunaj se zdi, da je bolj ali manj vseeno, ali je v Beli hiši republikanska ali demokratska stranka. V obeh primerih bo v času mandata bombardirana vsaj ena arabska država, obe stranki pa bosta vehementno zagotavljali, da ogroženost njihove države pomeni ogroženost vsega sveta. Demokrati in republikanci bodo na prvem mestu ščitili interese Združenih držav in takoj za njimi interese njihovih zaveznikov. Ko gre za resne interese, je vseeno, ali je država demokracija ali diktatura. Zavezniška diktatura je bolj koristna od demokracije, ki nasprotuje strateškim interesom. Obe stranki bosta uporabili politične pritiske, ekonomsko izsiljevanje ali vojaško prisilo, da nasprotnike prisilita k vdaji. Edini pogoj je, da je nasprotnik dovolj majhen. Niti republikanci niti demokrati nikoli ne bodo napadli Evropske unije, Rusije ali Kitajske. Obe stranki sta pragmatični in se ne spuščata v bitke, ki jih ne moreta dobiti.
V zunanji politiki republikanska in demokratska stranka od vseh ostalih za Ameriko zahtevata priznanje statusa najbogatejše in vojaško najmočnejše države sveta. Ko je temu pogoju zadoščeno, se lahko vzpostavijo tudi razlike. Republikanci hočejo imeti poveljujočo vlogo v mednarodnih odnosih in ne skrivajo svojega prezira do dolgotrajnih pogajanj, ki peljejo h kompliciranim rešitvam. Demokrati imajo nekaj več simpatij za iskanje konsenza in konvencije, ki omejujejo samopašnost v mednarodnih odnosih. V varnostnem svetu Združenih narodov, ki ga republikanci prezirajo, si demokrati vedno prizadevajo, da bi dosegli vsaj navadno večino brez veta, če že ne popolnega soglasja. Ko pa gre za njihove interese ali interese zaveznikov, demokrati prav tako brez diskusije uporabijo veto.
Niti demokrati niti republikanci ne bodo priznali premoči mednarodnega prava nad ameriškim nacionalnim pravom, ko gre za vitalne interese njihove države. Zato se zdi, da so razlike med republikanci in demokrati v mednarodnih odnosih zgolj akademske. Zaveznikom bodo oboji svetovali privatizacijo javnega sektorja, zmanjšanje porabe za socialo in ustrezno povečana vlaganja v vojsko.
Lojalnost traja, dokler ni jasno, da so se razmerja moči spremenila. Fascinantno je bilo gledati, kako je Barack Obama, ki je v ZDA zmagal z upanjem na pravičnost, do skrajnega roba spodobnosti politično podpiral egiptovskega samodržca Hosnija Mubaraka tudi potem, ko je bilo že popolnoma jasno, da je njegov čas minil. Ideja, da bi se morali pogovarjati z Muslimanskimi brati, je bila obema strankama enako mrzka. Kljub opaznim razlikam v poudarkih, drugačnemu jeziku in občasnim resnim sporom sta v zunanji politiki obe stranki sinhronizirani. Če gre za zaščito ameriških interesov v tujini, opozicija ne nagaja stranki na oblasti. Amerika zato vzbuja vtis, da je nekonfliktna družba.
Biblija kot Koran
Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Doma sta stranki na skoraj vseh področjih življenja države na nasprotnih bregovih. Demokrate v njihovih kampanjah financira Hollywood, republikance pa Wall Street. Demokrati imajo volilno bazo na obeh obalah, republikanci pa na jugu države. Mitt Romney je letos zmagal v državah Konfederacije, ki se je med državljansko vojno hotela odcepiti od severnega dela države. Poljedelski jug je prišel v spor z industrijskim severom zaradi vprašanja odprave suženjstva. Vendar ni bilo vedno tako. Republikanci so nastali kot severnjaška napredna stranka, ki je nasprotovala suženjstvu, demokrati pa so bili konservativna politična sila na jugu. In osvoboditev sužnjev ter omejitev prodaje zemlje plantažnikom na račun svobodnih kmetov so zahtevali republikanci, ne demokrati. Abraham Lincoln, ki je porazil suženjstvo, je bil republikanec.
Danes je obratno. V zadnjih dvajsetih letih se je republikanska stranka politično usmerila v najbolj radikalno interpretacijo svobodnega trga in se upira vsakršnemu omejevanju kapitala in njegovih lastnikov. Svobodni trg pomeni prepoved sindikalnega organiziranja, prepustitev vseh socialnih mrež zasebnemu kapitalu, država pa z ničimer ne sme regulirati trgov delovne sile in kapitala. Ti naj bi sami od sebe uredili svet po zakonih konkurence. Zato mora biti država šibka, davki pa čim nižji. Samo pri oboroževanju in vojski se republikanci odpovedo temu principu in so pripravljeni dajati v vojaški aparat neomejene količine sredstev.
Ideološko so se republikanci obrnili k verskemu fundamentalizmu ameriškega protestantizma. Biblijo berejo tako, kot islamisti berejo Koran. Bolj ali manj jo uporabljajo kot vodič skozi moderni svet. To jih je pripeljalo v konflikt s Charlesom Darwinom, feminizmom in univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah, dalo pa jim je ideološko monolitnost, ki je demokrati nikoli ne bodo zmogli.
Demokratska stranka se je iz nazadnjaške druščine sužnjelastnikov razvila v zanimivo politično stranko. Uporabila je veliko ekonomsko krizo dvajsetih let in drugo svetovno vojno, da je ustvarila državo blaginje, ki temelji na srednjem razredu in njegovih interesih. Pripadnika srednjega razreda je definirala kot družinskega človeka, ki hodi v službo, je lastnik avtomobila in brez težav odplačuje kredit za hišo. Država od njega proporcionalno pobira davke zato, da z njimi financira javno šolstvo, gradi avtoceste in drugo infrastrukturo. Bolj kot stranka so demokrati zbirka gibanj, kjer sindikati, ženska gibanja, etnične manjšine, ostanki delavskih gibanj iz dvajsetih let in razsvetljena buržoazija razvijajo svoje ideje o ureditvi sveta. Enotnost ni ravno njihova glavna odlika, konsistentnost tudi ne. Leta 2003 so brezglavo podprli napad na Irak v trenutku, ko so mirovni aktivisti stranke napolnili Washington in New York s protivojnimi demonstracijami. Popustili so republikanski interpretaciji zaščite interesov, ker je v resnici tudi njihova. Skozi sodni sistem pa so speljali zakonodajo, ki je temnopoltim državljanom zagotovila enakopravnost, ženskam svobodo odločanja o svojem telesu, istospolno usmerjenim pravico do služenja vojske in do poroke in vsaj priznala opozorila, da bo globalno segrevanje ozračja prej ali slej potopilo tudi njihovo državo.
V različnih obdobjih se razlike med strankama kažejo na različne načine. Ob koncu letošnjega leta razmerje med strankama določa spor o davkih. Republikanci kot izhod iz ekonomske krize ponujajo drastično znižanje davkov za bogate in rezanje javne porabe, demokrati pa povečanje davkov za zagotovitev proračunskega ravnotežja.
Ne enim ne drugim ni treba skrbeti, ali je moč Amerike opešala. In ves svet je medtem njihovo dilemo o davkih vzel za svojo.
