Na drugi strani EU ni nikoli poskušala poenotiti politike na področju socialne varnosti in solidarnosti. Tako so države vsaka zase odgovorne za zagotavljanje takšnega zdravstvenega varstva svojim državljanom, kakršnega pač zmorejo: bogate več, revnejše manj. Ko gre za bogate, pravi EU, je treba stopiti skupaj, ko gre za reveže, naj se znajde vsak sam. Nič ne more bolj prepričljivo dokazati, kako globoko so evropski politiki zabredli v neoliberalno ideologijo in kako daleč je EU oddaljena od cilja, da bi postala prava država.

Kadar v takih okoliščinah neka evropska direktiva poseže na področje zdravstva, se je treba prijeti za pištolo, saj skoraj zanesljivo ne bo šlo za interes ljudi, temveč za interes trga in kapitala. Zdravstvo je zadnja še ne povsem osvojena trdnjava, kjer bi trgovanje s storitvami zagotavljalo gigantske profite ponudnikom. To dokazujejo tista zdravstvena področja, ki od nekdaj delujejo po načelih trga: proizvodnja zdravil in opreme.

V zdravstvo je prva posegla razvpita Bolkesteinova direktiva o storitvah, ki je nameravala izenačiti zdravstvene storitve z vsemi drugimi, kar bi omogočilo, da bi kdorkoli kjerkoli v EU lahko postavil »štacuno« s poljubnimi, tudi nepreverjenimi zdravstvenimi storitvami, potrošniki pa bi tako kot pri drugih zasebnih dobrinah šele po posledicah ugotavljali, ali so dobro izbrali ali pa so bili opeharjeni. Direktiva je tako flagrantno favorizirala interes zasebnih ponudnikov storitev pred interesi uporabnikov, da je sprožila proteste po vsej Evropi, in zdravstvene storitve so iz nje umaknili.

Uspeh pa je bil začasen, saj je bila leta 2012 sprejeta Direktiva o pravicah bolnikov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva. EU jo razglaša kot diametralno nasprotje prejšnji direktivi, saj zagotavljala neovirano gibanje po EU iskalcem in ne ponudnikom zdravstvenih storitev. Vsakdo lahko kjerkoli v EU dobi potrebno zdravstveno storitev, njegova zavarovalnica pa mu je dolžna povrniti stroške najmanj do cene, ki jo ima taka storitev doma. Če pa državljan čaka na določeno storitev predolgo, mu mora država povrniti vse stroške.

Direktiva navaja, da temelji na načelih univerzalnosti, dostopnosti do kakovostnega zdravstvenega varstva, enakosti in solidarnosti. Ali je to res? Ali bo pravica do zdravljenja v tujini res dosegljiva vsem državljanom?

Dve skupini kandidatov lahko predvidimo. Največja skupina bodo premožni državljani, ki bodo zmogli plačali razliko med ceno v tujini in doma. Ti ljudje z vrha dohodkovne piramide tudi sicer čakajo na zdravstveno uslugo manj kot oni pod njimi, saj znajo na različne načine obiti čakalno vrsto. V tujino se bodo odpravili zaradi domnevno boljše kakovosti storitev. Nekateri med njimi bodo zahtevali celotno povračilo z dokazovanjem, da so predolgo čakali, in marsikateremu bo to uspelo – tudi z advokati, ki se verjetno že veselijo novega vira zaslužka.

Druga skupina so državljani, ki v resnici čakajo predolgo. V tej skupini prevladujejo ljudje, ki ne bodo imeli denarja za plačilo razlike v ceni zdravljenja v eni od držav na evropskem zahodu, do zdravljenja na vzhodu pa bodo nezaupljivi. Ti ljudje imajo tudi manj dobrih informacij, manj izkušenj z bivanjem v tujini in večje težave s tujimi jeziki. Zato bodo v veliki večini ostajali doma.

Danes se v EU izven meja svoje države zdravi kak odstotek ljudi. Vsiljuje se primerjava s tistim odstotkom, proti kateremu so dvignili glas protestniki na Wall Streetu. Dozdeva se, da je direktiva pripravila izhod za tiste bogate posameznike v revnih državah, ki doma kljub privilegijem ne pridejo več do dobre zdravstvene oskrbe: denar za uslugo, ki bi jo doma dobili šele takrat, ko bi prišli na vrsto, pa še takrat morda ne najboljšo zaradi krčenja sredstev za zdravstvo, bodo dobili takoj, če bodo po uslugo odšli v tujino. Nobenega dvoma ni: direktiva legalizira preskakovanje čakalnih vrst in ruši načelo enake dostopnosti do zdravstvenih storitev.

Več muh na en mah za neoliberalce: bogati posamezniki bodo do javnega denarja prišli hitreje kot revni, pa tudi na ravni držav se bo denar pretakal od revnih k bogatim, natanko tako kot pri siceršnjem »svobodnem« trgovanju. Zato je direktiva še perverznejša od Bolkesteinove: bogatim ponudnikom uslug ne bo treba hoditi po denar revnih držav čez mejo, k njim ga bodo prinesli bolniki kar sami.