Je avtorica številnih študij in 24 monografskih del, mnoga so v prevodu izšla tudi pri uglednih tujih založbah. Veliko zanimanja strokovne in laične javnosti sta poželi njeni zadnji knjigi Poetika: druga knjiga, v kateri se posveča komičnemu oziroma domnevno izgubljeni Aristotelovi knjigi, ki jo je Umberto Eco »našel« v romanu Ime rože, ter lani izšla knjiga Seksualno in ontologija.

Kaj je danes filozofija, kaj humanistika? Na eni strani imamo še vedno nekakšno zaprto skupnost, na drugi strani zvezdništvo tipa Slavoj Žižek, Alain Badiou, Peter Sloterdijk.

Filozofija je vsaj od 20. stoletja naprej ves čas delovala po dveh tirih. Po eni strani kot stroka, ena izmed strok, ki naj se pač posveča svojemu področju in čim bolje dela svoje. V tem je prednjačila zlasti anglosaška analitična filozofija, ki se je promovirala kot edina zares znanstvena filozofija in se v glavnem vzdrževala tako ontoloških kot ideoloških razmislekov. To seveda ne pomeni, da se ne najdejo analitični filozofi, ki so zelo družbeno angažirani, a ker naj bi se tak angažma izključeval z ideali znanstvenosti stroke, so angažirani, če tako rečemo, ob prostem času, neodvisno od svojega filozofskega dela. Na drugi strani imamo tradicijo tako imenovane kontinentalne filozofije, kjer je takšno ločevanje strogo vzeto nemogoče in kjer filozofija nikoli ni ustrezala modelu čiste stroke. Tudi v svojih najbolj konservativnih različicah ne. Tu so vsi veliki preboji praviloma odmevali daleč zunaj filozofske stroke, v umetnosti, političnem razmisleku itn., ker tu praviloma obstaja neki inherentni družbeno-politični naboj same filozofije, tudi v njeni najbolj prečiščeni ontološki različici. Tudi znotraj te tradicije seveda obstajajo velike razlike in vse zvezde, ki ste jih omenili, delijo prepričanje, da je filozofija vselej tudi družbeni angažma in da kot taka nosi v sebi tudi nujnost opredeljevanja, zavzemanja stališč.

Potem pa je tu še vprašanje časa, obdobij in kontekstov. Nekateri, kot je recimo sedanji, naravnost kličejo po tem, da se vzpostavijo širše platforme razmisleka. In filozofi tu niso zato, da bi producirali instantne odgovore na to, kar vladajoča ideologija predstavlja kot urgenco, ob kateri bog ne daj, da bi kdo še kaj razmišljal, treba je samo takoj nekaj storiti. Filozofija lahko ponudi način, kako postaviti pod vprašaj same predpostavke, iz katerih nas lahko izsiljujejo in pripravijo do tega, da sami sebi kopljemo jamo.

Pri nas televizija ne prepozna »vrednosti« filozofov. Na misel mi pridejo ne le desetletja znane debate filozofov na francoski televiziji, ampak tudi tiste novejše, ki jih je na nemški televiziji vodil Sloterdijk in so imele neverjetno gledanost.

Imate prav, paničen strah televizije pred tem, da ne bi slučajno dolgočasila svojih gledalcev s »filozofiranjem«, kot se rado uporablja to besedo, je povsem deplasiran. Dokazano je, da stvar lahko deluje, to velja tudi za »Nedeljom u 2« na hrvaški televiziji, kjer večkrat gostijo tudi težkokategorne intelektualce. Ta panična skrb za to, kaj ljudje radi gledajo, seveda sama ustvarja predstave ljudi o tem, kaj radi gledajo, saj drugega sploh ne poznajo. Seveda pa je vse odvisno od formata in dinamike takšnih oddaj, da dobiš ljudi, ki res imajo in znajo kaj povedati in ki niso tam zgolj zato, da se zapolni še kakšna ura domačega programa in izpolni kvota tako imenovanih zahtevnejših oddaj. Pri nas imamo v glavnem bodisi globoka modrovanja tam okoli polnoči ali pa divje prepričevanje prepričanih v obliki soočenj ljudi s povsem predvidljivimi stališči, ki so povabljeni natanko zaradi svojih predvidljivih stališč. Manjka pa vsak učinek presenečenja, nepričakovanega, ki bi dejansko lahko odprl neko novo razpravo. Mislim, da bi kaj takega ljudje z veseljem gledali, tudi če bi zahtevalo malo večjo vstopno investicijo. Praviloma je namreč v tem primeru končno zadovoljstvo še bistveno večje.

Torej ima humanistika vendarle neko uporabnost! Le zakaj ji te vrednosti ne priznava vlada? Kajti če ta govori o ukinitvi glasbene akademije, potem boste naslednji gotovo na vrsti vi!

Res je, že humanistika je na udaru, filozofija pa v tem kontekstu nastopa kot kvintesenca neuporabne znanosti, saj tu o neposredni aplikativnosti ni mogoče govoriti. Po drugi strani pa je zanimivo, da je povpraševanje po humanistiki in celo zlasti filozofiji izjemno veliko. Ljudje to berejo in množično hodijo na javna predavanja; kar se tu dogaja, zanima precej širok krog ljudi. Tako da se zdi, da floskule o neuporabnosti filozofije in neodvisnega intelektualnega razmisleka nasploh pravzaprav prikrivajo dejstvo, da se vladajoče družbeno-ekonomske elite bojijo predvsem njene uporabnosti. Tega, da bi ljudje poslušali in uporabljali filozofijo. Filozofija oziroma določen del humanistike je dojet kot ideološko škodljiv, argumenti za njegovo krčenje pa so seveda nevtralno ekonomski – kot da bi kaj takega obstajalo.

Poleg tega obstaja pri filozofskem raziskovalnem delu še en problem: med pedagoškim in raziskovalnim delom javnega sektorja obstaja razlika, na katero radi pozabimo, namreč da raziskovalni del sploh ni financiran direktno iz proračuna, kot je, seveda povsem upravičeno, delo univerzitetnih profesorjev. V raziskovalni sferi vse poteka izključno prek programov in projektov, na katere se moramo nenehno prijavljati in si financiranje vsakič znova izboriti. Ne glede na naziv in delovni staž. Tudi s tako opevanega ekonomskega stališča je povsem iracionalno, da morajo dokazano izjemno kvalitetni raziskovalci polovico svojih raziskovalnih ur nameniti izpolnjevanju dolgoveznih obrazcev in se prijavljati na vse mogoče razpise. To je čista potrata. Ta segment je torej še bolj občutljiv, bolj krhek, bolj odvisen in ga je še lažje krčiti, ukinjati. Če nehaš financirati projekte, se delovna mesta ukinjajo kar sama, brez direktne intervencije, in zelo hitro smo lahko vsi na cesti, pospremljeni z nadaljevanjem vulgarne cvetke: »Profesorji delajo štiri ure na teden, vi pa še to ne!«

Ker filozofi tako in tako le nekaj tuhtate?

Točno, in nikjer ni videti laboratorija in epruvet, v katerih bi brbotali mehurčki. Ob tem, da toliko neplačanih nadur, kot jih ustvarimo na primer filozofi, težko najdemo. To ni takšne vrste delo, ki se enostavno neha ob petih in ob petkih. Veliko raziskovalcev čisto rade volje dela bistveno več, kot je formaliziranih ur, in imajo tudi kaj pokazati – v obliki številnih objav, mednarodne odmevnosti, nadstandardne kvalitete predavanj…

Omenili ste konflikt med naravoslovnimi in humanističnimi znanostmi, ki je nevaren, četudi je umetno ustvarjen, kajne?

Še zlasti je nevaren, če ga ponotranjimo in ga tudi sami perpetuiramo. Na žalost je veliko naravoslovcev trdno prepričanih, da je humanistika ena sama neuporabna megla. In veliko humanistov meni, da so naravoslovci fahidioti. Iz kakršnihkoli predsodkov in nerazumevanja že izhajajo tovrstna prepričanja, so izjemno uporabna v družbeno ideološki ofenzivi današnjega kapitalizma, ki klesti na vse strani, enkrat s pomočjo enih, drugič drugih. In nalaga izključno pri sebi. To je vselej bila egalitarna moč kapitala in z njim povezane politike: ko gre za dobičke, smo pred kapitalom vsi enaki; in postrga, kjer je pač mogoče postrgati. Hkrati pa to prodaja kot uravnoteženje, celo solidarnost. Edina možna solidarnost je, da se v to ne pustimo ujeti. Takih umetno ustvarjenih konfliktov pa je še veliko, v tem trenutku je v ospredju boj med javnim sektorjem in gospodarstvom. Povsem jasno je, da sta ta dva sektorja že dolgo zelo prepletena, da ni gospodarstva brez javnih naročil in da delavci v gospodarstvu ravno tako potrebujejo vrtce, šole, univerze, zdravstvo. Situacija je naravnost perverzna, ko se odpuščenim delavcem, žrtvam krize, ki je seveda ni povzročil javni sektor, kot rešitev ponuja, da bomo pa zdaj vzeli še onim drugim, javnim uslužbencem. In nasploh zmanjšali »državo«. Kar z drugimi besedami pomeni: izgubili ste službo, zdaj pa vam bomo solidarno pomagali tako, da vam bomo otežili ali celo onemogočili še dostop do zdravstvenih storitev, šolanja vaših otrok in do denarja iz socialnih transferjev.

Solidarnost je v tem kontekstu res izjemno pomembna, a mogoča je zgolj, če jasno vidimo, kje in med kom poteka temeljni antagonizem, ki je družbo pripeljal tja, kjer je. Če skratka identificiramo pravega sovražnika. Ta seveda ni ena oseba ali nekaj oseb, temveč predvsem določena logika, ki jo moramo znati prepoznati.

Ali bi v trendu porajanja zasebnih univerz lahko pričakovali tudi kakšno, ki bi imela oddelek za filozofijo?

Ha, dvomim! Sicer pa je tako za ZDA kot tudi že za Evropo značilno, da se tista najbolj prepoznavna filozofija najmanj dogaja na oddelkih za filozofijo. To, čemur v kontinentalni Evropi rečemo filozofija, se v ZDA odvija skoraj izključno na drugih oddelkih, na oddelkih za književnost, francoski jezik, kulturne in filmske študije. Seveda ne zato, ker bi bila kontinentalna filozofija notranje nagnjena k neke vrste intelektualnemu populizmu, ampak zato, ker je skozi glavna vrata institucionalno enostavno ne spustijo. Filozofski oddelki so utrdbe analitične filozofije in kognitivizma. To ne pomeni, da se na teh oddelkih ne dogaja nič zanimivega ali pomembnega, seveda se, čeprav bolj izjemoma. Takšna izjema je na primer čikaška šola analitične filozofije, ki je – v nasprotju z razvpito čikaško šolo ekonomistov, ki bi ji na podlagi današnjih dokazov že morali soditi v Haagu – proizvedla nekatere vrhunce sodobne filozofije.

Sliši se presenetljivo, a ta trend že nekaj časa velja tudi za akademsko Francijo. Največja imena francoske in svetovne filozofije 20. stoletja, Deleuze, Lyotard, Foucault, Badiou, Ranciere so oziroma so bili institucionalno povsem marginalizirani. Večino časa so poučevali na univerzi St. Denis, ki je bila ustanovljena v odgovor na študentske in družbene nemire in postavljena na obrobje Pariza. Ven iz centra, v vseh pomenih besede, mišljena kot univerza za »luzerje«, ker njenim diplomantom ne bo uspelo priti do vplivnih mest v družbi. Skoraj vsa velika filozofska imena so imela velike težave priti skozi sito akademske habilitacije, ki omogoča poučevanje na univerzi. Derridaja na primer nobena izmed univerz ni hotela habilitirati. Umrl je nehabilitiran. Zato je poučeval na Ecole de hautes études en sciences sociales, ki ni del sistema univerz. Vpričo blišča popularnosti in odmevnosti teh filozofov je razkorak med široko vplivnostjo in uradnim priznanjem zares velikanski.

Francoski filozofi, ki ste jih omenili, so bili vsi tudi politično angažirani, vsi levo usmerjeni. Je levičarstvo francoske filozofije njena specifika?

Neka francoska specifika vsekakor obstaja, vendar bi jo opredelila še nekoliko drugače. V Franciji imajo nedvomno tudi tradicijo bolj konservativne, pogosto katoliške filozofije, ki pa je imela bistveno manjši vpliv. Pravi spopad se je začel oblikovati po neki drugi liniji, namreč med levičarji in liberalci, to je filozofi, ki so enoglasno podprli ideologijo konca zgodovine, zmagoslavja kapitalizma in trenutne oblike politike, politične delitve pa skrili za prapor splošnih človekovih pravic. Zelo popularni Bernard-Henri Lévy je del te zgodbe, pa še nekaj drugih, ki so na primer za ime vsega, kar je šlo narobe in je danes problem, izbrali maj '68.

Ali ne služi ta revizija zgodovine v Franciji istemu cilju kot pri nas debate o drugi svetovni vojni, ko se skuša na ta način odpraviti resnične in legitimne cilje obeh revolucij in vsiliti konservativno in neoliberalno logiko?

Vsekakor. To je tudi zgodba enoznačnega izenačevanja fašizma in komunizma, strašenje z ostanki totalitarizma, ki služi samo eni stvari: utrjevanju dominantne ideologije svoboščin in prostega trga. Vedno so obstajali in še danes obstajajo državni filozofi, ki se prodajajo kot svobodni, neodvisni misleci, ki naj bi od zgoraj, »objektivno« presojali realnost, dejansko pa služijo konsolidaciji trenutne ideologije. Uradna ideologija kapitalistične demokracije je, da je neideološka. Filozofi, ki danes hitijo zatrjevati, kako so neideološki in kako moramo biti neideološki, trobijo v rog prav te ideologije.

Glede uravnoteženosti v filozofiji pa – včasih se ideoloških čistk lotevajo tudi tako, da izpostavljajo pomanjkanje pluralnosti, da bi na primer v Sloveniji morale biti zastopane prav vse filozofske šole. Zato vzemimo tem in dajmo onim. Pod tem kvazi »nevtralnim« praporjem se nato dogaja uravnoteženje, tokrat ne javnih financ, ampak javnih misli, tudi če so to ljudje, ki nimajo kaj pokazati in ni še nihče slišal zanje. Predstava, da obstaja nevtralni prostor, vrh hriba, s katerega se lahko ozremo in vidimo celostno sliko, je v tem primeru popolnoma neresna. Filozofija je vselej tudi del socialnega tkiva, tudi ko se dogaja v samoti, je misel še kako del družbenega, del duha nekega časa, pa če misli z njim ali proti njemu.

Torej dejstvo, da so pogledi antagonistični, še ne pomeni, da imajo vsi enako veljavo ali so v enaki meri arbitrarni, da torej nihče nima prav in so vsa mnenja enako dobra?

Razlike nikoli niso enostavno nevtralne, zunanje, temveč se vpisujejo v prostor, ki je že strukturiran z določenim antagonizmom. Naj za primer navedem neki vic iz časa apartheida v Južnoafriški republiki, ki lepo podaja to poanto. Na avtobusu se med vožnjo stepejo črnci in belci. Šofer ustavi, jih vse postroji pred avtobusom in jih nadere: »Dovolj, nehajte s tem! Zame ste vsi zeleni! Zdaj pa svetlo zeleni spredaj gor, temno zeleni pa zadaj!« Namesto da bi izpostavljali antagonizme, ki sploh strukturirajo polje razlik, se vse preveč zatekamo k floskulam tipa: »Saj smo vsi ljudje, le da smo pač različne barve kože in kot takšni se moramo tolerirati.« A problem ni toleranca, problem je, da s tovrstnim leporečjem zgolj prikrijemo antagonizem in represijo, ki se še naprej nadaljuje kot razlikovanje med temno zelenimi in svetlo zelenimi. Kajti resnica zgornjega prizora je ta, da nekateri enostavno ne veljajo za ljudi. Tisti, ki pravijo, da je razlika med najbogatejšimi in najrevnejšimi zemljani pravzaprav prerasla v razliko med dvema vrstama, species, imajo povsem prav. Ogromnega dela svetovnega prebivalstva objektivno ne obravnavamo kot ljudi, pa čeprav se nam zdi, da seveda vemo, da so ljudje, in da jim to priznavamo. Ne, jim ne.

Političnost neke filozofije pa seveda ni v strankarstvu, ampak predvsem v njeni inherentni logiki, kako postavlja koncepte, misli njihove paradokse, kakšen pojem univerzalnega predpostavlja, kako misli razliko, identiteto. Ali stoji tako, da je sploh zmožna razbirati temeljne antagonizme neke družbe ali situacije. Kot je namreč neprekoračljivo formuliral Louis Althusser: ko razmišljamo o socialno razslojeni, antagonistični družbi, vsega enostavno ni mogoče videti od vsepovsod.

Enostavno rečeno, če si izbrisan ali kako drugače izključen, vidiš realno družbe na način, ki je ireduktibilen in ki ni enostavno še en pogled med drugimi. In prav to naj bi bil pogled angažirane filozofije.

In če nisi izbrisan, lahko pametuješ v smislu: problem je bolj zapleten, ni enoznačen, ni bil namen škoditi ljudem, sami so si krivi…?

Tako je. In bistveno je videti, da razlika med obema logikama ni človeška, ampak strukturna, sistemska. Hočem reči, da ne gre za nobene pozitivne lastnosti izbrisanih ali kako drugače izključenih, ki bi jih v tem smislu odlikovale. Ne gre za to, ali so revni sami po sebi dobri, pravični ljudje ali pa so neumni in polni predsodkov. Čim razpravo premaknemo na to raven, smo že izgubili bistveno.

V Nemčiji je nedavno odkritje o večletnem neonacističnem pobijanju tujcev znova sprožilo vprašanje prepovedi neonacističnih strank, kjer je na delu ista dilema med toleranco nesprejemljivega in pretirano represijo.

Neverjetno je, kako so nekatere stvari sploh postale dopustne. Kaj vse se danes pod pretvezo izražanja mnenja sme reči! In je še pospremljeno s tezo, da na ta način odpravljamo hipokrizijo, češ, ali ni bolje, da ljudje naravnost povedo, kaj mislijo, namesto da to skrivajo. Ne, ni bolje! Tovrstna hipokrizija je civilizacijski minimum, ki omogoča, da družba sploh obstaja, če ne, bi kar na cesti vsakomur vrgli v obraz, kaj si mislimo o njem. Visok tolerančni prag tega, kar je dopustno javno reči, in ideološko spodbujanje te navidezne pogumnosti, da blekneš, kar ti pride na misel, je izredno škodljivo. »Jaz si upam to na glas povedati,« se je pogosto hvalil Jelinčič, četudi je bila to najbolj strahopetna stvar, saj je bilo vnaprej jasno, da ne bo nobenih posledic. Res, pogum pa tak! Seveda sovražnega govora ni mogoče regulirati enostavno z zakoni in zakonskimi prepovedmi. Veliko lahko naredijo mediji z vzdrževanjem določenega nivoja javnih razprav, ne pa, da prav nasprotno slavijo izgrede in tiste, ki gredo tu čez vsako mejo.

Ima pa ta zgodba še eno pomembno dimenzijo. Že nekaj časa namreč liberalna domača in družbena vzgoja temelji na tem, da se upiramo avtoritetam, mislimo s svojo glavo in sploh afirmiramo svoj jaz. V zadnjem času je postalo zelo modno, tudi med intelektualci, zavzeti bolj reakcionarno stališče in reči: prav to nas je pripeljalo sem, kjer smo, ljudje so neodgovorni infantilneži, potrebno bi bilo spet malo trde roke in spoštovanja avtoritet. Mislim, da je potrebno nekaj drugega. Državljanski pogum upiranja avtoritetam se je izpel in postal družbeno spodbujan zato, ker realno mesto izvajanja družbene represije niso več posamezne avtoritete. Zato je boj proti avtoritetam danes konformistična drža. Imperativi prihajajo od drugod in nastopajo kot anonimni, kot nevtralne zahteve »naravne danosti«. Primer: če ne bomo storili tega ali onega, bomo bankrotirali. Zgodilo se bo. Pravi pogum in prava težava je postaviti pod vprašaj logiko, na katero hočeš nočeš še vedno pristajamo in ki na nas naslavlja te brezosebne, anonimne zahteve.

Meja dopustnega v javnem govoru je na neki način neulovljiva, tako kot je vprašljiv domet javne besede. Kaj menite o tem, tudi kot Dnevnikova nova kolumnistka?

Ko sem napisala prvo kolumno, sem najprej pomislila na prizor iz Lubitschevega filma Cluny Brown. Na neki zabavi visoke angleške družbe ogorčeni mladenič protestira, češ, mi se tu zabavamo, Hitler pa se gre medtem vojno, dogajajo se grozne stvari. Na to mu zaročenka reče, no, če je tako grozno, pa naredi kaj. In on ji odgovori: »Saj sem, napisal sem protestno pismo Timesu!« Ne rečem, da taka pisma niso potrebna, celo zelo so potrebna, a najti pravo formo, takšno, ki prispeva k izčiščevanju položaja, ne pa k njegovi mistifikaciji, je težavno.

V vaši knjigi Poetika: druga knjiga se poigravate z idejo o izginuli Aristotelovi drugi knjigi, ki naj bi govorila o komičnem, zato me zanima, ali bi se Aristotelu zdela komična Turkova prepoved političnega posmeha v umetnosti? Se vam zdi komična?

(smeh) To je absolutno komično! A problem je v tem, da je v tem primeru realnost prehitela komedijo, kar pa ne obeta nič dobrega.

Toda ali je to tista vrsta komičnosti, o kateri Hegel pravi, da je najvišja stopnja duhovnega?

Če se neham hecati, ta poskus vzpostavitve pravil režima, ki bo določal dovoljeno, nikakor ni komičen, ampak aboten, in priča o tem, kako ta oblast nima prav nobenega resnega projekta, ampak se samo neskončno ukvarja s sabo, ščiti lastne interese in polni lastne žepe in žepe z njo povezanega kapitala. Lahko se tolažimo s tem – ja, nekateri imajo to za tolažbo –, da so pač neumni, da nimajo pojma itn. Toda ta tolažba je lažna, ker sta neumnost in pomanjkanje pojma strukturno vpisana v družbeno-ekonomski sistem in ideologijo, ki jo predstavlja ta vlada. Tudi Einstein na mestu ministra za finance ali pa superministra nam ne bi pomagal. Pa ne zato, ker je kriza pač tako huda, ampak zato, ker v hipu, ko pristanemo na idejno-ideološki horizont te – in še kakšne – vlade, pristanemo tudi na strukturno neumnost, zasedemo mesto njenega perpetuiranja.

In ravno to politiki zanikajo in nam dopovedujejo, da sprejemajo le nujne ukrepe, da to nič ne pomeni, da nočejo ukiniti socialne države, suspendirati demokracije…

Izredne razmere so pisane na kožo sedanji vladi, ta retorika pet minut čez dvanajsto je idealno okolje, v katerem lahko izsilijo svoje ukrepe. Pa komu ni slabo, ko poslušamo pobožnjakarske modrosti tipa: preveč smo se zadolževali, sami smo krivi. Ne moremo porabiti več, kot ustvarimo! To bomo pa ja razumeli! Ta populistična in domnevno vsem razumljiva retorika je dimna zavesa, za katero rešujejo sistem, ki kot tak temelji na dolgu in živi od njega. Če se ne motim, je 97 odstotkov vsega denarja na svetu dolg. Na tem, da smo porabili več, kot smo ustvarili, so veliki finančni sistemi desetletja mastno služili. Tega si nismo izmislili mi v svoji pohlepnosti. Če bi skratka politiki resno mislili s floskulo, da lahko porabimo samo toliko, kolikor ustvarimo, bi se morali najprej zavzeti za takojšnjo odpravo kapitalizma. Kar pa je seveda zadnje, kar bi jim padlo na pamet. Popolnoma se strinjam z ugotovitvijo, da imamo že nekaj časa socializem za bogate in kapitalizem za revne.

Od nas zahtevajo solidarnost z bogatimi, ki so izgubili del denarja?

Točno, in človeku je kar malo nerodno ponavljati stvari, ki so bile že večkrat jasno in argumentirano povedane, predstavljene, pojasnjene. Namreč, kaj se dogaja, kako in zakaj je prišlo do sedanje svetovne krize in kam vodi trenutni način njenega reševanja. Namreč zgolj v zadnji krog piramidne igre, po katerem se bo razsulo vse.

Omenili ste krivdo, toda ta deluje tudi navznoter, Maurizio Lazzarato omenja pritisk krivde, ki je krščanskega izvora, na moralo dolžnika, ki naj povrne dolg, ki naj bo delaven, odgovoren, zdrav, srečen…, kakršnega pač potrebuje kapitalizem.

Dolg je beseda z zelo močno simbolno težo in konotacijami. Ima dolgo moralno-ideološko zgodovino, ki je zelo priročna za zastiranje vsakokratnih realpolitičnih interesov. Kar zadeva simbolizem krščanske dediščine: ne gre zgolj za to, da ni moralno imeti dolg in ga ne vrniti, na globlji strukturni ravni je krščanstvo skupnost, ki se utemeljuje na dolgu. Na dolgu, ki ga ni mogoče nikoli zares odplačati. Dolg odpira Kristus, ki je umrl za nas in naše grehe. Dolžni smo za odpuščanje. Dolg je torej konstitutiven za skupnost, ki izhaja iz te tradicije; kar nas povezuje, je skupni dolg, ki ga nikoli ni mogoče do konca poravnati.

V Franciji je Alan Badiou, pri katerem ste tudi doktorirali, že leta 2004, letos spomladi pa spet, pozval k bojkotu volitev. Kaj menite o tem pozivu?

Zadeva je dvoumna. Po eni strani je seveda res, da že dolgo in povsod pretežno volimo proti nečemu in ne za nekaj. Da ni prave izbire. Da izbiramo najboljšo izmed slabih možnosti. A tudi to je včasih nekaj vredno: močan »ne« nečemu, tudi če to nekaj nima neke že idealne alternative, je lahko zelo pomemben in pomembno vpliva na strukturiranje simbolnega prostora. Pri Badioujevem stališču gre tudi in v prvi vrsti za to, da tudi na načelni ravni postavlja pod vprašaj predstavniško demokracijo kot edino možno demokracijo. A reči je treba tudi, da se sem ter tja tudi na parlamentarnih volitvah pojavi kakšna resnična izbira, da skratka obstajajo izjeme.

Islandija?

… in Grčija, na primer na zadnjih volitvah, kjer je bila neka realna alternativa, Siriza. In verjetno je prav zato sistemski stroj zagnal takšno paniko, da so na koncu izgubili. Najboljši del Badioujeve knjige, ki ste jo omenili, je zato po mojem konec, ki je spodbuden. In nasprotuje tistemu duhu levice, ki se zadnje čase zgolj še smili sama sebi in je zmožna le še moralnega ogorčenja, tarnanja in malodušja. Ne gre za zbujanje lažnega upanja, ampak za beleženje sprememb in pozitivnih prelomov, ki se vendarle dogajajo – Žižek jih je poimenoval »znamenja iz prihodnosti«. Nič ne jamči, da bo prihodnost svetlejša in da ne bo še slabša – prav zato pa ne moremo enostavno dvigniti rok in se predati malodušju. Spremembe, in to drastične, se vseskozi dogajajo in vplivajo na sam izhodiščni položaj, iz katerega razmišljamo. Ne smemo pozabiti, da trenutni sistem nikakor ni edini možen in da nas je dokazano privedel v to godljo. Zato je treba biti pozoren do vsega, kar se dogaja, in razmišljati iz konkretnih kontekstov. Dejstvo je, da se volitve ne dogajajo vedno ali samo na voliščih.

In kaj torej menite o jutrišnjih volitvah?

Vseskozi se govori o neki razklanosti in predsedniku, ki naj bi to razklanost združil, presegel. Mislim, da bi nasprotno potrebovali predsednika, ki bi uspel našo družbo razklati po drugih parametrih od obstoječih. In reči: podobno kot marsikatera država se Slovenija deli na bolj prave in manj prave državljane, na ljudi in neljudi. Želim biti predsednik neljudi.