Skyfall, ki ga je režiral Sam Mendes in v katerem Daniel Craig že tretjič nastopa v vlogi agenta 007, ne obuja le zlate dobe bondovske akcije, ko so bili junakovi podvigi vsaj možni, če že ne prav verjetni. Film obišče tudi klasična prizorišča mednarodnih pustolovščin: Istanbul, Šanghaj, Makau in London, v katerem, seveda, vedno dežuje. Bondov prihod na splavu med plavajočimi svetilkami v razkošen kazino v Makauu nas spomni, da ni samo akcija tisto, kar je bilo v teh filmih privlačno.

Čas za spremembe

Kljub tem značilnim elementom režija Mendesa in scenarij Neala Purvisa, Roberta Wada in Johna Logana namiguje, da gre tukaj za nekaj resnejšega. Minilo je petdeset let od Bondovega prvega nastopa na velikem platnu (literarni junak, ki ga je ustvaril Ian Fleming, je deset let starejši) in po zadnjem filmu Kvantum sočutja (A Quantum of Solace, 2008, Marc Forster), nemarni in drugorazredni imitaciji filmov o Jasonu Bournu, je očitno prišel čas za spremembe, če naj ta dolgoživi junak živi še naprej.

Skyfall vsebuje prizor v nekem zapuščenem mestu, v katerem ima glavni zlobnež Silva (precej nezanimiv Javier Bardem) svoje oporišče. Mesto spominja na zapuščeno sanjsko mesto v Izvoru (Inception, 2010) Christopherja Nolana, in prav Nolana lahko omenimo kot nepodpisanega »soavtorja« Skyfalla. Tako kot v Nolanovi seriji filmov o Batmanu gre v Skyfallu za ponovno vstajenje priljubljenega junaka.

Nolan je iz Batmana spet naredil strašljivo nočno bitje, kakršen je bil, ko se je prvič pojavil v stripih leta 1939, in ki je na srečo na naši strani. Tako kot pri Batmanu, zdaj bolj znanemu kot Vitez teme, sta Bondovo bistvo in njegov namen v svetu vznemirljiva. Sam Ian Fleming je Bonda opisal kot »topo orodje, za rabo nekega oddelka vlade«. Tako je vedno bilo. Še najbolj se je temu približal prvi, grobi nastop Seana Conneryja v bondovskem prvencu Dr. No (1962, Terence Young) pred petdesetimi leti. Kasneje se je ta poudarek izgubil v vse večjem spektaklu in splošnem ritualu zabave, ki ga je neki kritik poimenoval »sadizem za vso družino«. Z veseljem smo pozabili, da gre za državnega uslužbenca, ki ima pokritje svoje vlade, da lahko naredi bolj ali manj vse, kar si želi. Sam lik je bil dovolj privlačen in fantazijski, da smo se ob njem lahko sprostili. Ko sem bil otrok, je bila premiera novega filma o Bondu filmski dogodek leta.

Obrazi Jamesa Bonda

Sean Connery je bil čeden, fizično močan in je vseboval varljiv izraz, ki ga je kritik John Simon opisal kot »ironičen izraz, ki je pomenil, da je ta človek lahko budala ali superman«. Po Conneryju so vlogo, preden jo je prevzel Craig, igrali še štirje igralci. Najbolj zanimiv med njimi je bil Roger Moore. V svojem prvem nastopu je bil zanimiv Bond: hladen in uglajen Anglež s pridihom sadizma. Ampak že v Vohunu, ki me je ljubil (The Spy Who Loved Me, 1977, Lewis Gilbert) je izgubil ostrino. Deloval je manj kot tajni agent in bolj kot dobro prehranjen britanski poslovnež na »poslovnem« potovanju. V Samo za tvoje oči (For Your Eyes Only, 1981, John Glen) je bil simpatično utrujen tajni agent, ki ni brez sočutja. Potem pa je postal klovn.

Čeden in resnoben Timothy Dalton v Dihu smrti (The Living Daylights, 1987, John Glen) in Dovoljenju za ubijanje (License to Kill, 1989, John Glen) je zares deloval kot državni uslužbenec, hkrati pa tudi kot človek, ki je programiran proti uživanju. Po neuspehu Dovoljenja za ubijanje je vlogo prevzel Pierce Brosnan in skupaj z Judy Dench v vlogi M rešil franšizo. Njegova hiperuglajenost je še najbolj oddaljila junaka od Flemingovega topega orodja.

Craig je močan kot bik. Močan, hiter in prvi Bond po Conneryju s tisto ironijo, na katero je spomnil John Simon. To je človek, ki je sposoben česarkoli. Za razliko od Brosnana smo mu bili pripravljeni verjeti, da je zares sposoben storiti tisto, kar Bond stori. V Craigovem prvem nastopu v Casino Royale (2006, Martin Campbell) M prvič uporabi izraz »topo orodje«. In imel je sijajno Bondovo dekle, noro lepo, karizmatično in duhovito Evo Green.

Zgled britanskega poguma

V tokratni, zadnji izdaji bondiade gre za zasebne zadeve. Pragmatična neusmiljenost, s katero M (Judy Dench) »žrtvuje« svoje agente, ima svojo ceno. Eden izmed njih je že omenjeni Silva, ki ga je izdala Kitajski, da bi zavarovala mirno predajo Hongkonga. Silva hoče zasebno maščevanje. M izda tudi Bonda in ta se za nekaj časa umakne. V akcijo se vrne, ko na CNN vidi, da je stavba britanske vohunske službe MI-6 napadena, da sta ogroženi tajna služba in Britanija. Kot dobri sin se vrne in vzame »mater« v svojo zaščito. Je zvest, načelen in, kot zapiše M, »zgled britanskega poguma«. Brez ironije.

Prvi filmi o Bondu so ujeli duha šestdesetih, vendar nič več kot to. V letih, ko je Bonda igral Pierce Brosnan, so poskusili ustvariti za Bonda realističen postkomunistični svet. Šlo je za zapuščene sovjetske arzenale, zlobne medijske magnate, naftne cevovode na Kavkazu, ampak vse je bilo izumetničeno in brez kakšnega odmeva. Tokrat, v filmu Skyfall, je osrednji prizor, v katerem M pojasnjuje nekemu odboru, da so možje, kot je Bond, potrebni. V svetu, polnem terorja v sencah, ki jih ne morejo najti niti sateliti niti brezpilotna letala. Teroristi, čeprav nimajo neposredne vloge v zgodbi, niso le dekoracija. Tu so, da ne bi pozabili, za kaj v resnici gre.

V službi Njenega veličanstva

Najbolj moteča prvina v tem filmu je vse tisto blebetanje o »zlobni materi«. V Flemingovih romanih je bil odnos med (moškim) M in Bondom očitno odnos med očetom in sinom. V filmih je bil M, v podobi pokojnega Bernarda Leeja, vse bolj komično frapiran oče, ki z vse bolj osuplim izrazom posluša Bondova pojasnila o tem, kako je, recimo, neki zlobnež zbežal v avtu s krili. Psihologije ni bilo. Tako je bilo tudi z Robertom Brownom, ki je igral M po Leejevi smrti leta 1981. Ko je v GoldenEye (1995), prvem filmu s Pierceom Brosnanom, vlogo prevzela Judy Dench, je vpeljan blago ojdipovski odnos. Skyfall pa potencira vprašljivo stran Bondove šefinje in problem reši na definitiven način.

Skyfall ima svoje vrline in hibe: akcija je spektakularna in jasna ter v domeni mogočega. Je odlično posnet (za kamero je stal britanski snemalec Roger Deakins), ima naslovno pesem, ki si jo zlahka zapomnimo, vendar je tudi predolg (tako kot skoraj vsi filmi v seriji), filmu manjka Eva Greene ali kakšna lepotica s podobno karizmo, hkrati pa ves čas imamo občutek konca in vstajenja.

Film razkrije Bonda kot človeka, čigar življenje zunaj britanske tajne službe nima nobenega smisla. Služenje državi je edino, kar zna. Zunaj tega obstajajo le anonimni seks, alkohol, tablete in nesmiselne igre z lastnim življenjem. Zares zaživi le, ko opravlja funkcijo v službi Njenega veličanstva. Bond se je s tem filmom pridružil številnim drugim filmskim privilegirancem, ki jim je dopuščeno kršiti zakon v imenu civilizacije. Skyfall nas spomni, kaj Bond pravzaprav je in je v bistvu vedno bil. To je Bond brez iluzij. Kar je v redu. Saj nismo več otroci.